Karel Veliki

Karel Veliki je leta 800 postal cesar Svetega rimskega cesarstva. Z vojaškimi osvajanji je pod skupno oblastjo združil vso Evropo, kar se ni zgodilo vse od propada rimskega imperija. Na svojem dvoru v Aachnu se je zavzemal za versko in kulturno poenotenje vse države. Zbral je najboljše umetnike in strokovnjake različnih področij in z njimi poskušal obuditi ideje rimskega imperija.

V času vladanja Karla Velikega je bilo izjemno pomembno sodelovanje med karolinškim cesarstvom (dvorom) in Cerkveno oblastjo. Skupaj s papežem je Karel Veliki prenovil cerkveno ustanovo. Nastali so številni novi samostani, ki bili do leta 1200 vodilni na področju kulturnega in umetniškega razvoja. V samostanskih skriptorijih so nastajale knjige, številne med njimi so bile prepisi poznoantičnih besedil.

Shema samostana Sankt Gallen, okoli leta 820, Švica

Zasnova samostanov je bila v času karolinške dinastije že jasno določena. Razporeditev samostanske arhitekture je sledila načelom tlorisnega oblikovanja rimskega vojaškega tabora.

Ohranil se je idealni talni načrt samostanskega kompleksa St. Gallen v Švici. Zgradbe samostanskega kompleksa so bile razporejene v obliki majhnega samostojnega mesta s stanovanjskimi zgradbami, delavnicami, hlevi, gostišči in šolo. Vse pomožne zgradbe so bile razvrščene okoli cerkve z križnim hodnikom.

Cerkev sv. Mihaela, zgodnje 11. stoletje, Hildesheim, Nemčija

Oblikovanje v arhitekturi v veliki meri nadaljuje antično tradicijo. V sakralni arhitekturi prevladuje oblika longitudinalnega tlorisa (bazilika), pogost pa je tudi središčni tloris. Novost v arhitekturnem oblikovanju je dvokorna zasnova (poleg tradicionalnega kora na vzhodu se izoblikuje še en kor na zahodni strani). Vzhodni kor je zaradi kripte, ki je pod njim, dvignjen.
Karolinška tradicija dvokornih cerkva je vrh dosegla v otonski dinastiji in v 11. stoletju dobi značilen trdnjavski videz. Uveljavi se tako imenovani »westwerk«, značilna oblika zahodnega pročelja cerkve s stolpi. Sestavljen je iz vhoda, vhodne dvorane, kapele in galerije. Njegova vloga ni povsem jasna, najverjetneje pa je bil namenjen cesarju.

Med kiparskimi deli prevladujejo izdelki iz zlata in slonove kosti. Ohranili so se številni z dragimi kamni okrašeni liturgični predmeti, kot so relikviariji, kelihi in druge mašne posode ter platnice liturgičnih knjig. Motivi so sakralni, kompozicija in oblikovanje pa jasno kažeta zgledovanje po antiki.
Tudi v času otonske dinastije prevladujejo umetniški izdelki iz zlata, uveljavi pa se še monumentalna plastika. Polnoplastični figuri Križanega in Marije z detetom predstavljata nov ikonografski tip v kiparstvu. Kristus je upodobljen kot trpeč, mrtev mož v naravni velikosti.

Karolinško in otonsko slikarstvo sta tako kot arhitektura in kiparstvo vzore črpala iz antike. Stenske poslikave in mozaiki se niso ohranili, medtem ko so se ohranili številni iluminirani rokopisi.

Iluminirani rokopisi so nastajali na dvoru (dvorne šole) in v samostanskih skriptorijih, kjer so se ustalili mojstri, ki so razvili za delavnico značilen lasten umetniški izraz, po katerem dela uvrščamo v širše skupine. V splošnem je značilno oblikovanje zaobljenih, plastičnih teles, ki so umeščene v prostor z rastlinskim okrasom in upodobljenimi arhitekturnimi elementi (prizorišče).

V slikarstvu se uveljavijo novi ikonografski motivi, kot sta podoba Kristusa v slavi (Kristus, obdan s simboli štirih evangelistov) ter motiv evangelista ob pisanju evangelija. Pogosta sta tudi podoba Marije kot vladarice in motiv Križanega.

3.6. Westwerk opatije Corvey, 873–885, Nemčija
3.7. Evangelist Marko, okoli leta 500, Adin evangeliar, Trier, Nemčija
3.8. Slonokoščena knjižna platnica, okoli leta 880, http://commons.wikimedia.org/wiki/File:Carolingian_-_Book-Cover_Plaque_with_the_Crucifixion_and_Holy_Women_at_the_Tomb_-_Walters_71142.jpg (Citat)

Rokopisna knjiga ali kodeks je iz pergamenta. Uporabljali so ga do okoli leta 1300, ko ga je spodrinila uporaba papirja.

Pergament je material, izdelan iz živalske kože, ki so ga v preteklosti uporabljali kot podlago za pisanje. Ime izvira iz antičnega mesta Pergamon (Mala Azija), kjer so ga prvič začeli uporabljati v pozni antiki. Pozneje so ga nadomestili s papirusom (rastlinski izvor), okoli leta 1300 pa ga je spodrinila raba papirja. Za izdelavo pergamenta so najpogosteje uporabljali kožo mladih ovac, pa tudi kozjo, telečjo in oslovsko kožo. Sprva so jo natrli z lugom, tako so odstranili dlako in ostanke mesa. Očiščeno kožo so napeli na okvir ter jo gladili z gladilnim kamnom. Na okvirju se je koža, posušila nato so jo razrezali na ustrezno velikost in uporabili pri izdelavi kodeksa.