Kiparstvo je umetnost plastičnega oblikovanja
Kiparstvo je umetnost izražanja z volumenskimi oblikami in telesi, ki jih klešemo v kamnu, rezbarimo v lesu, modeliramo v glini in odlivamo v različne kovine, zlitine, plastične mase itd. Latinski izraz skulptura (klesati) ali starogrški izraz plastika (oblikovati) sta sopomenki za likovne stvaritve, ki jih oblikujemo s pomočjo prostora.
Za to likovno področje se je v šolstvu uveljavil izraz plastično oblikovanje. Zajema širše pojmovanje oblikovanja in prikazovanja prostora, od slikarsko/risarskih iluzij na papirju, klasično in sodobno oblikovanih kipov do računalniško podprtih (virtualnih) vizualizacij 3D-modelov v digitalni tehnologiji.
Kipe običajno zaznamo z vidom in tipom, lahko pa se zgodi, da jih celo okušamo (kiparsko obdelane sladice), slišimo (hidravlični kipi, gibljivi kipi – mobili), vonjamo ... Njihov vizualni učinek je po navadi vezan na igro svetlobe in sence, ki se odvija na njihovi površini, ter na velikost (monumentalnost) in na okolje, v katerega so postavljeni.

Boris Kalin, kip Primoža Trubarja v Celju, odlitek v bron
Nekoč so s kipi krasili templje, palače in cerkve, njihova vloga pa je bila predvsem obredna oziroma sakralna. Predstavljali so bogove ali vladarje, ki so jih častili kot sveta bitja.
Vlogo kiparstva razumemo kot interpretacijo snovne (materialne) resničnosti v novo izrazno obliko, ki na nas vpliva z vizualnega, otipnega, prostorskega in sporočilnega vidika. Z uporabo resničnih materialov omogoča telesen prikaz nesnovnih konceptov ali idej.