Kiparski prostor
Kip je praviloma oblikovan kot prostorska kompozicija iz fizičnega materiala. S pomočjo sodobnih tehnologij pa lahko nastane tudi kot digitalna vizualizacija oblike iz nedoločljivega materiala, ki je vidna samo kot svetlobna projekcija na zaslonu. Resničen ali virtualen material kipar oblikuje kot poln (masiven) objekt, izvotljeno lupino, sestavljeno kompozicijo iz več delov itd. Pri tem mora upoštevati še osvetlitev, učinek teksture, barve, s katerimi poveže kip v oblikovno celoto.
![]() |
![]() |
![]() |
| Kip kot masiven objekt |
Kip kot lupinast (izvotljeni) objekt |
Kip kot skeletni objekt |
Problem podstavka in postavitve kipa v širši prostor
Glavna težava vsakega kiparja običajno ni izdelava (izvedba) kipa, ampak kako ga postaviti v širši prostor. Pri tem se mora odločiti, ali bo njegov kip na podstavku, ki se bo dvigoval iz tal, ali se bo bočil iz stene na posebni konzoli, ali bo pritrjen na vrvice visel s stropa … Razmišljati mora še, kako se bo s podstavkom povezal material, iz katerega je narejen kip, kakšne barve mora biti celotna kompozicija in kje bo vse skupaj postavljeno: v zaprtem prostoru galerije ali na trgu sredi mesta … Težava je še večja, ko mora načrtovati postavitev za več kipov.
Kip lahko aktivno posega v prostor, če nas vznemiri s svojo prisotnostjo ali pa ga pasivno dopolnjuje kot manjša plastika ali detajl na fasadi. Oblikovanje prostora (sobe, trga, parka) kot kiparske instalacije je kombinacija obojega, saj vanj vstopimo in zaznamo njegove razpršene dele kot zaključene enote, ki ustvarijo določeno vzdušje.
Parke, trge in razna spominska obeležja krasijo kipi, ki so običajno uliti v bron. V večini primerov upodabljajo celopostavne figure pomembnih osebnosti iz zgodovine.