Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Navodila

Vrste barvnih nasprotij

Barvna nasprotja je J. Itten razvrstil v sedem kategorij, s katerimi si v likovni teoriji pomagamo pri barvni razčlenitvi slike.

Kontrast barve k barvi
Ustvarimo ga s kombinacijo najmanj treh barv, ki se v kompoziciji nahajajo druga poleg druge. Najmočnejši kontrast barve k barvi tvorijo primarne barve. Njegova moč se manjša z vključevanjem sekundarnih in terciarnih barv. Pestre barve se lahko kombinirajo z nepestrimi (črno in belo). Običajno se nahaja v zastavah, logotipih in drugih grafičnih rešitvah.


Slika 1: Kontrast barve k barvi
Slika 2: Državna zastava Slovenije, leto 1991

Svetlo-temni kontrast
Je določen s svetlostno vrednostjo barve oziroma njenim odtenkom (na primer od svetlo modre do temno modre). V svetlo-temnem kontrastu dobi barva prostorsko vrednost – svetlejše barve se na videz približujejo, temnejše pa oddaljujejo. Odtenke vzpostavimo z mešanjem določene pestre barve z belo/črno oziroma z dodajanjem druge svetle ali temne barve. Najmočnejši svetlo-temni kontrast predstavlja dvojica bela-črna barva. Svetlostna vrednost barve je odvisna tudi od tega, ali jo opazujemo v odprtem/zaprtem prostoru, na naravni/umetni svetlobi, svetli/temni podlagi …


Slika 1: Svetlo-temni kontrast
Slika 2: Gris, J., leto 1912, Portret Pabla Picassa  

Toplo-hladni kontrast
Izhaja iz našega izkustvenega oziroma psihološkega doživljanja barv. Določene barve povezujemo z izvorom toplote (sonce, ogenj, meso), druge s hladom in svežino (voda, led, nebo). Med tople barve uvrščamo rumeno, oranžno, rdečo in rjavo, med hladne pa zeleno, modro in sivo. Vijoličasta barva je izjema, saj jo lahko občutimo ali kot toplo ali kot hladno, odvisno od barve, ob kateri se nahaja. Najmočnejši toplo-hladni kontrast predstavljata rdeče-oranžna in modro-zelena barva. Podobno kot pri svetlo-temnem ima tudi pri toplo-hladnem kontrastu barva prostorsko vrednost, saj tople barve vidimo bližje kot hladne.
Slika 1: Toplo-hladni kontrast
Slika 2: Jemec, A., leto 1973, Stopnjevanje in gibanje  

Komplementarni kontrast
Tvorijo ga dvojice barv, ki si v barvnem krogu stojijo nasproti: rumena – vijoličasta, oranžna – modra ali rdeča – zelena. Komplementarni barvi se pri snovnem mešanju izničita in ustvarita srednje sivo ali drugo nevtralno barvo. V kombinacijah, ko stojita druga poleg druge, pa se dopolnjujeta in krepita. Če razstavimo komplementarni kontrast, v njem vedno najdemo tri primarne barve (rdeča : zelena (rumena + modra), rumena : vijoličasta (rdeča + modra), modra :oranžna (rdeča+ rumena)).
Slika 1: Komplementarni kontrast
Slika 2: Jemec, A., 1968/70, Slika X, Živo rdeče  

<NAZAJ
>NAPREJ43/237