| V težkih mislih je kalif kordóvski! V težkih mislih tri {pozove;pokliče} k sebi: Zove k sebi Hákima, zdravnika, zove k sebi Sófra, čarovníka, zove k sebi derviša Rašída. Stopi predenj prvi, Hakim, {lečnik; (star.) zdravnik}. »{Ni li;ali ni} {leka;zdravilo} zoper smrt na sveti? Duh čemú nam? In čemú so vede? – Mora biti – večno čem živeti!« »Jasni {emir;plemič v arabskem okolju}, sonce zemlje španske! Srečen sem, da smem pred tabo stati! Moč veliko ima znanost naša, ali vsakdo večnosti ni – vreden! ... Tí nastrezi si v kristalni čaši rose v polju, predno sonce vzide, stopi v rosi biserov mi morskih, pij pijačo mojo juter sedem ... Večno živel bodeš, emir jasni!« {Jedva; (star.) komaj} svita dan se nad Kordóvoj, s čašoj v roki {spe;(star.) hiti} kalif iz mesta. V polje {ide; (star.) gre}, predno sonce vzide, roso streže v čašo si kristalno S polno čašo v grad se svoj povrne, vrže vanjo biserov peščico |
čaka, čaka na čarovno pitje, ali biser ne stopi se v rosi! In že stopi predenj Sofer slavni. »Svetli emir, muslimanov {dika; (star.) slava, odličnost}! Neumrlost dati če ti Sofer. Mnogo more veda res zdravniška – vse premore veda čarovníška, {alkimija;veda, ki je poskušala spreminjati nežlahtne kovine v zlato in srebro, skrivnostna kemija}, sveta veda naša! – Glej je čaše, ki nesmrtnost daje! Pij zdravilo njeno čudodelno, pij zlató, v tej čaši raztopljeno pij iz kupe moje si nesmrtnost!« »Sam poskusi jo poprej, pijačo! Nagni krepko, Sofer moj učeni!« »Svetli emir, čaša ta ni zame – Ti edini ...!« »Sam poskusi prvi! Naj pijače vidim prej učinek!« Dvigne Sofer kupo svojo k ustnom, a kalif nad Sofrom damaščanko. »Glejmo, je li pitje tvoje pravo« – Abduraman mu {odrobi;odseka} glavo.
|
stopi v rosi biserov mi morskih,
pij pijačo mojo juter sedem ...