Drugi akt, drugi nastop
Anže,
klobuk na tri dežele
napravljen,
sukno na žličnike,
hlače
in to drugo vse po kmétešku,
poprejšnja.
Anžè (Se po gosposku, pak prov neródno priklánja.): Ti si lepa koker ena roža, – dolga koker ena smreka, – brhka koker en hrast, – v tvojih tatinskih očeh en fant noter sedi, kateri v mene venkaj strela – No, koku ti to dopade?
Micka: Ljubi Anžè, pusti te norčije! – Nikar me še ti ne jézi!
Anžè: Koku je to? Sej še ni dolgu tega, de si take norčije {štimála;so ugajale}.
Jaka: Anžè, ne bodi siten! – Kar se je zgodilu, se je zgodilu. – Kaj jo boš zdej več jezil?
Anžè: Nič se ne bojte! – (K Micki.) Kajne, Micka, sej nisi huda?
Micka: Če hóčeš, de ti bom dobra, tok mi nikar naprej ne meči!
Anžè: Sej jest nisem toku hudu mislil. – Micka, koku ti ta suknja dopade?
Micka: Preč mi jo verzi, kmétiška je {gorši;lepša}; ne morem te vidit takiga!
Anžè: Kaj res, Micka? Ne verjamem, ni mogoče –
Jaka: Anžè, če ne boš tihu, ti bom jezik odrezal –
Anžè: Klobuk imam tudi nov; sem dal zanj sedemnajst {réparjev;denarna enota}. Koku ti dopade, Micka?
Micka: Tudi klobuka na tri dežele nočem – Obdrži ti tvojo {klóferžo;slabšalno, pokrivalo}, koker je sama na sebi!
Anžè: Saj hóčeš gospoda imeti, kajne?
Jaka: Anžè, boš enkrat molčal?
Anžè: No, tok pak ne bom nič več rekal! – (Na strani.) Ta {šentana;presneta} gospoda mi ne gré iz glave.