Anton Tomaž Linhart: Županova Micka

Micka: Koku bom to storila?
Jaka: Lohka, če le hočeš.
Micka: De bi le Anžè tak {hrust;zelo močan človek} ne bil – on je toku grób.
Jaka: Kaj? Grób? Kaj ti je storil? Govôri, Micka – de te vendar! Grób, praviš?
Micka: Ja, prov grob je. On me per plesu okol pasa prime, de mi vsa rebra pokajo, in kader narazen gremo, me toku stisne, de dolgu dolgu ne morem prsta ganiti.
Jaka: Deklè, meni se vse zdi, de on to iz lubezni stori.
Micka: On mi nikdar nič lepega ne pove.
Jaka: Koku to meniš?
Micka: No ─ on mi nikdar ne reče, de na mojih licah rožce cvetó.
Jaka: Rožce?
Micka: De {Kupído;bog ljubezni} v mojih očeh sedi in v njega strelja.
Jaka: Micka! (Se čudi.)
Micka: De je moj obraz toku jasen koker nebo, moj {živòt;postava} tako raven koker ena smreka.
Jaka: Micka!
Micka: De je moje petje tako lepó koker od ene {tičce;ptičice}. Od tega on meni nikoli nič ne pove; koku ga bom jest tedej lubila?
Jaka: Micka, {ako;če} bi jest ne vedel, de si pametna, bi {te zdej za noro držal;bi te imel za noro}. Zlodej me vzemi, če sem jaz tvoji rajnki materi kaj takiga povedal, in vendar sem jo lubil. Pak kaj se že v tridesejtih lejtih ni {prebrnilo;spremenilo}! Morebiti je tudi v ljubezni ena nova {šega;navada, običaj} {gori prišla;se je uveljavila, postala moderna}. No, ti moreš bolj vedeti koker jest. Vendar, Micka, ti bi meni eno veliko veselje storila, ko bi Anžéta vzela. Poglej, moji lasje že sivi {ratújejo;postajajo}! Kdo ve, koku dolgo bom še živel. Jest bi tebe rad preskrbleno videl. {Pak;pa} saj si pametna, ti boš že vedela, kaj imaš storiti. Pak vendar, Anžè je le en zali fant. Jest bom en malu na póle stopil; sonce bo skorej doli. Prinesi tačas en {glaž;kozarec} vina gori!