Naloge

Odisej, pastir iz Burke o jezičnem dohtarju, Robinson Crusoe, Matiček

Kurent

V starih časih je živel na tem svetu Kurent. Vendar tudi on prebiva v nebeškem kraljestvu, čeprav je razdrl marsikatero burko in nagajal hudičem. Poslušajte me, da vam povem vse njegove neumnosti in kako se je prikradel z zvijačo v nebesa, kjer je gotovo še dandanes.

Služil je pri nekem bogatem kmetu celih dolgih sedem let in prislužil si je sedem belih vinarjev in eno suknjico. Ko je odslužil, se je napotil po svetu. Koderkoli hodi, vpije: "Sedem let sem služil, sedem belih vinarjev zaslužil in eno suknjico!" Sreča ga berač in mu pravi:

"Če si zaslužil sedem, daj meni enega!"

"Tu na, na – saj mi jih ostane še šest," je dejal Kurent in nadaljeval kriče: "Sedem let sem služil, sedem belih vinarjev zaslužil in eno suknjico! En vinar sem podaril revnemu beraču!"

Seve, vsi so se mu smejali. No, zaradi tega so ga nadlegovali berači – drug za drugim – in vsakemu da po en vinar in vpije in pove: koliko let je služil, kaj je zaslužil in koliko je že razdelil. Nazadnje mu ostane samo še suknjica. A glej, neki berač ga še prosi, ki pa je bil sam gospod Bog. Ker Kurent ni premogel nobenega vinarja več, mu da suknjico. Nato pa reče berač:

"Ti, Kurent, si res usmiljena dušica! Kaj bi si pa ti sam zaželel?"

"Ha, ha, ha!" se zasmeje Kurent. "Kaj neki mi lahko podariš! Toda če imaš zares kaj posebnega, mi daj gosli, da bo moral vsakdo zaplesati, če zagodem, puško, s katero ustrelim vse, na karkoli pomerim, nit, ki bo držala, karkoli zavežem, železno stolico, na katero se prilepi vsakdo, dokler ga jaz ne izpustim. Ta stolica pa naj vedno bolj peče, če bo kdo na njej."

Kurent se je le norčeval, kakor je bila to njegova navada. Kako pa se začudi, ko zagleda pod pazduho goslice, ko mu čez ramo visi lepa puška, ko ima v žepu nit, ko poleg sebe zagleda železno stolico – a berača ne vidi nikjer več. Kurent si misli: "Naj bo, kar bo; dobra je ta!" Ter se odpravi proti nekemu mestu.

Na poti zagleda na pašniku gospoda, ki je meril proti velikemu ptiču, a ga ni mogel ustreliti. "Halooo, gospod, ali vas ni sram, da niti tega ne zadenete!" Gospoda pa ujezi njegova zbadljivka in ga zavrne:

"Če ga ustreliš ti, tepec, pojdem nag ponj!"

"Le čakaj, gosak gosposki, ti jo že zasolim!" si misli Kurent. Vzame puško, pomeri, ustreli – in ptič se zruši mrtev prav na sredo velike robide.

"Halooo, gospod moj, ali ste mož beseda?" zavpije Kurent. Gospod pa se brani na vse kriplje. Ponuja mu denarja, prosi, moli, preklinja – vse ni nič pomagalo. Sleče se in leze previdno skozi robido. Ko pa prileze do srede, vzame Kurent goslice ter začne tako lepo gosti, da je začel gospod kar plesati po robidi in da je slednjič priplesal iz nje ves krvav in obtrgan, pa je še nato dolgo časa skakal, prosil in rotil. Kurentu pa se je smejalo srce. Ko se mu je zazdelo, da gospod že omahuje, jenja gosti, se pokloni in odide.

Gospod pa gre in ga zatoži sodniku. Sodniku se je zdela Kurentova hudobija tolikšna, da ga obsodijo na vislice. Rabelj je čakal le še na povelje, da mu zavije vrat, ko spregovori Kurent:

"Gospodje sodniki, kdorkoli stoji na takšnem tronu, kot stojim jaz, ima vsak na voljo še eno željo, ki se mu naj izpolni. Moja želja pa je skromna: dajte mi moje goslice, da vsaj še enkrat zagodem; potem pa naj umrem, če že res moram umreti."

Sodniki so koj privolili, da ugode tej skromni želji. Gospod, ki se je bil naplesal v bodeči robidi, vpije:

"Ne dajte mu, ne dajte mu, vsi bomo plesali, da bo joj! Ne dajte mu!"

Sodniki pa ga ne poslušajo. Gospod jim pravi:

"Prepričani ste lahko, da se boste kesali. Ker pa mu mislite dovoliti, privežite me h kolu, ker sem se že naplesal v robidi." Gospoda privežejo h kolu, a Kurentu dajo goslice. Kurent zagode, a vsi sodniki in poslušalci začno plesati in skakati, da jim priteče vroč pot na čelo. Nastal je strašen šum, vpitje, prošnje, kletev – vsevprek. Rabelj je skočil z odra in si zlomil nogo. Gospod pri kolu se je ribal ob hlodu gor in dol in kričal:

"Ali vam nisem rekel, da mu ne dajte!"

Kurent pa jo je počasi pobrisal in odrešil glasne plesalce. Nihče se še spomnil ni, da bi tekel za Kurentom.

Kurent je šel po svetu. Ustavil se je pri kovaču, pri katerem je služil mnogo let. Kar se domisli Kurenta Smrt in pride ponj. Reče mu:

"Kurent, čas bi bil, da te peljem k Bogu."

"Prav imaš," odgovori Kurent, "samo splezaj na tole jablano in natrgaj košek lepih jabolk. Poneseva jih Bogu za dar!" Smrt poskuša lesti na drevo, a Kurent jo priveže z nitjo k jablani, kjer jo je imel dolgo časa. Takrat ni nihče umrl na svetu. Smrt ga prosi, vzdihuje, naj jo spusti, a zaman so bile vse njene prošnje. Ko pa mu obljubi, da ne pride nikoli več ponj, jo izpusti, nakar teče domov, da se je kar kadilo za njo.

Smrtnik ji pravi: "Čakaj, čakaj – ga pa jaz pripeljem!" A kaj – še slabše se mu je godilo. Dobil jih je s palico že za zajtrk. Kurent ga spusti z drevesa šele, ko mu obljubi, da ga ne pride več klicat.

Čez sedem let pride ponj sam Lucifer, da bi tudi on skusil, kaj Kurent zna. Kurent vbode s šivanko v kovaški meh ter pravi: "Če se moreš spraviti v meh skozi tole luknjico, pojdem; sicer pa ne pojdem." Luciferju je bilo to zelo lahko in koj se spravi v meh. Kurent pa zašije luknjico z nitjo ter položi meh na nakovalo. Celih sedem let ga je mučil v mehu in z največjim kladivom udrihal po njem, da je bil ubogi hudič ves polomljen. Nato ga izpusti. Ker se Kurentu nikdo ni upal približati, je koval še mnogo let brez skrbi. Ves pekel ni premogel toliko srčnega hudiča, ki bi si upal po Kurenta.

Čez nekaj let se ponudi "ta čotasti", da pripelje Kurenta. Kako so se hudiči veselili, ker jim je zopet posijal žarek upanja! Pride h Kurentu. Kurent pa pravi:

"Oj, kako se mi smiliš! Utrujen si, ne, utrujen? Sedi, sedi na tistole stolico, da se malo odpočiješ!" Hudič sede, železo greje in mu posmodi še zdravo nogo; stolica pa je čedalje bolj pekla, da se je hudič zvijal od bolečin. Kurent mu je z železom odžgal še drugo nogo, tako da je bil hudič odslej čotast na obe nogi. Hudič je vpil, prosil, klel, a Kurent se je smejal in – žgal. Po sedmih letih ga izpusti in hudič je komaj prilezel do pekla. Ves pekel se je zarotil, da noče Kurenta medse, ker mu nihče ne bi bil kos.

Kurent pa se je po mnogih letih naveličal življenja. Nekega dne reče: "Videti moram, kaj počnejo moji stari znanci v peklu." In se je napotil tja. Ko ga hudiči zagledajo, se prestrašijo in tiščijo tako močno vrata, da s kremplji prebodejo duri skoz in skoz. Kurent pa si misli: "Čakaj, moram le-te žebljičke zaviti in potolči!" ter zabije kremplje na nasprotni strani zopet v les.

Nato si kupi vina in se odpravi k nebeškim vratom, a sveti Peter mu ni hotel odpreti, češ da je na svetu počel preveč neumnosti. Kurent pa de: "Na, malo vina pa vendar vzameš od grešnega Kurenta, a razkoračiti se moraš, če hočeš piti!" Sveti Peter vzame, se razkorači, a Kurent uteče skozi "koračo" v nebesa. Pa zagleda za vrati na tleh suknjico, ki jo je daroval tistemu beraču, skoči na njo in pravi: "Ooo, jaz sem na svojem!"

Sveti Peter zatoži Kurenta Bogu, ki Petra okrega: "Ej, Peter, grdo te je zapeljalo. Pusti ga vendar, ker sedi – na svojem!"

Tako je – vidite – Kurent prišel v nebesa. Sleparil je na svetu in končno je osleparil tudi samega svetega Petra.

V Homerjevi Odiseji glavni junak naroči tovarišem, naj ga privežejo k jamboru, da ga ne bi premamila pesem siren.