France Prešeren

Sonetje nesreče, 1. sonet

O Vrba! srečna, draga vas domača,
kjer hiša mojega stoji očeta;
de b' uka žeja me iz tvoj'ga svéta
speljala ne bila, golj'fiva kača!

Ne vedel bi, kako se v strup pre'brača
vse, kar srce si sladkega obeta;
mi ne bila bi vera v sebe vzeta,
ne bil viharjov nótranjih b' igrača!

Zvestó srce in delavno ročico
za doto, ki je nima miljonarka,
bi bil dobil z izvoljeno devico;

mi mirno plavala bi moja barka,
pred ognjam dom, pred točo mi pšenico
bi bližnji sosed vároval – svet' Marka.

Giovanni Boccaccio

Novela o sokolu, odlomek

"Friderik, ko se boš spomnil na svoje minulo življenje in na mojo poštenost, ki si jo nemara imel za trdosrčnost in okrutnost, se boš, o tem sem dodobra prepričana, začudil moji predrznosti, ko boš slišal, kaj je poglavitni vzrok, da sem prišla sem. Toda ko bi zdaj ali kdajkoli imel otroke, po katerih bi lahko spoznal, kako silno ljubezen čutimo do njih, bi mi, bi rekla, vsaj deloma odpustil. Ampak čeprav jih nimaš, se sama, ki imam enega, ne morem izogniti naravni nuji, ki jo poznajo tudi druge matere. Ker njena moč veže tudi mene, te moram zoper mojo voljo in zoper sleherno spodobnost in primernost prositi za dar, za katerega vem, da ti je nadvse pri srcu, in to upravičeno, kajti s teboj čez mero skoporita usoda ti ni pustila nobenega drugega razvedrila in nobene tolažbe. Ta dar je tvoj sokol, o katerem moj fantič sanja noč in dan; spričo tega se bojim, da se mu bo bolezen obrnila precej na slabše, če mu ga ne prinesem, in kaj lahko se primeri kaj takega, da bom obenj. Zategadelj te prosim, bodi tako dober in mi ga podari, a ne iz ljubezni, ki jo čutiš do mene, saj mi zavoljo nje nisi ničesar dolžan, marveč iz svoje velikodušnosti, saj si se vselej kazal bolj viteško vljuden kot kdor koli drug. Spričo tega daru bom lahko rekla, da sem sina ohranila pri življenju, in ti s tem tudi za zmeraj zavezala njega in sebe."

Prvo besedilo je napisano je v vezani besedi, drugo pa v nevezani besedi.