William Shakespeare: Hamlet. Režiser Matjaž Zupančič. Mestno gledališče ljubljansko. 21. 9. 2010

Najbrž si želi umreti zato, ker v življenju trpi (boji se, da svoji nalogi ne bo kos), to trpljenje pa so v večini zagrešili drugi, ne on sam.

Hamletu je samomor rešitev iz trpljenja, vendar pa se sočasno sprašuje, ali ni po smrti vsega konec. Sam se za samomor ne odloči prav zaradi možnosti neobstoja v posmrtnem življenju.
Dejstvo je, da samomor ne reši ničesar – prinese le trpljenje drugim, ki ostajajo. Menim, da je vsako  težavo moč rešiti s pogovorom ter zaupanjem vase in v druge.

Hamletova neodločnost pokaže, da dvomi o obstoju duha (morda s tem tudi v obstoj življenja po smrti) in o Klavdiju. Upa, da Klavdij ni kriv in mu ne bo treba maščevati očetove smrti, ko pa vidi Klavdijevo reakcijo, ko potujoči igralci igrajo Mišnico, začne razmišljati, kako se Klavdiju maščevati. Vsekakor nadaljnji dogodki potrjujejo, da Hamlet želi nekaj narediti, a se kasneje vse obrne proti njemu.

Hamletov pogled na svet je prej pesimističen kot optimističen. To izraža skozi svoje monologe, iz katerih je razvidno, da je življenje trpljenje, ki nam prinaša vedno nove preizkušnje. Podobno razmišlja tudi o človekovem bivanju v svetu: če ga ni (ne obstaja, ne biva), je po njegovem vse lažje (človek ne trpi ...).