POSTMODERNIZEM

Umetnik se lahko dotika stare umetnosti in zahteva, da jo poznamo, dotika se družbe včeraj in danes. Umetnost vzpostavlja odnose, igro, v katero se moramo vključiti, če želimo dojeti sleherno umetnino.
V 20. in 21. stoletju govorimo o spremembi položaja umetnika skozi spreminjanje financiranja umetnosti, kar se posledično odraža na njej sami.

Jeff Koons, med letoma 1994 in 2000, Baloon Dog, Pes iz balona, 307,3 x 363,2 x 114,3 cm

V njegovem delu vidimo komunikacijo z ulično in kič (ne)umetnostjo. Delno bi ga lahko povezali s pop artom, ki poveličuje predmete vsakdanjega življenja. Baloon dog ali pes iz balona je povečana različica, ki jo ustvarjajo ulični prodajalci podolgovatih napihnjenih balonov, upognjenih v različne oblike. Ta je iz lakiranega nerjavnega jekla. Pes vzbuja občutek domačnosti, kot da je hišni ljubljenček. Tokrat je nadnaravno povečan. Po obliki je blizu likom iz risank. Ironija, ki preveva to delo, je kontrast med tako imenovano visoko umetnostjo, kateri pripada, in vsebino, ki jo obravnava. Hkrati pa sprašuje o dejanskem položaju umetnosti zdaj.

Jeff Koons, leto 1992, Flower Puppy, Mladiček iz rož, višina 12,4 m

V delu Flower puppy ali Mladiček iz rož vsebinsko obravnava malega hišnega psa, škotskega terierja. Izjemno je povečan in ustvarjen kot cvetni aranžma. Ironija: aristokratski pes, ki je najprej stal pred stavbo aristokratske umetnosti v Arolsenu v Nemčiji; je bil pozneje odkupljen in stoji pred postmoderno stavbo Muzeja sodobne umetnosti Solomona Guggenheima v Bibauu v Španiji (na sliki). Delno spominja na njegova zgodnejša dela, v katerih obravnava blagovno znamko alkoholnih pijač, ki ima istega psa za svoj prepoznavni znak. Rože so element, ki preseneča. Spreminjajo se skozi čas, so občutljive in minljive. A umetnost? Ali je ona zares trdna in obstojna za vse čase ali si mi to morda le želimo in si jo zato tako predstavljamo?

Ai Weiwei, leto 2007, Pravljica, konceptualno likovno delo

Kitajski umetnik in aktivist je na veliko razstavo sodobne umetnosti Dokumenta 12 v Kasselu 2007 povabil 1001 kitajskega državljana. Po javnem razpisu za obisk Kassela, objavljenem na lastnem blogu, jih je izbral in jim omogočil sanjsko potovanje v Nemčijo na razstavo in ogled mesta. (Spomnimo se samo Zgodb iz 1001 noči!) Njihova naloga je bila, da so telo njegovega projekta, hkrati pa del medkulturne komunikacije. Po njihovem odhodu je po razstavnih površinah ostal nameščen 1001 stol iz dinastije Qing.

Drugi del njegovega projekta je objekt Predloga, velikanska lesena skulptura, sestavljena iz vrat in oken starih hiš z območja Shanxi na severu Kitajske, ki časovno pripadajo dinastijama Ming in Qing, nasilno porušenih zaradi industrializacije. To delo odpira nove družbene horizonte in polemike, konkretno o spreminjanju družbenega okolja in življenjskih navad in pogojev. Kakšno ceno plačujemo za nekaj, čemur pravimo napredek? Ali je to zares vredno? Ali se nam bo to vsem maščevalo?

Sanja Iveković, leto 2007, Iščem mamino številko, konceptualno likovno delo, Kassel, Dokumenta 12

Hrvaška umetnica v svojih delih pogosto obravnava posamezno žensko, praviloma samostojno, herojsko žensko. Ta je, v konkretnem delu, njena mati, ki je dve leti preživela v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Njene na roko tetovirane številke nikoli niso našli v logorskem arhivu, zato ji niso odobrili borčevske pokojnine, čeprav je sodelovala pri antifašističnem uporu od začetka vojne. Na razstavišču so obiskovalci gledali arhivski material, poslušali avtorico, ki bere mamin dnevnik. Zunaj je parkovne površine med muzejskima stavbama, približno 6.590 kvadratnih metrov, spremenila v makova polja. Mak ima simbolni pomen spanja miru in večnega počitka, spominja na vojno in žrtve vojn. Hkrati je rastlina, iz katere se prideluje opij. Iz zvočnikov, postavljenih ob strani, so se slišale stare pesmi iz revolucionarnih časov. V oddaljeni Nemčiji je to delovalo kot stara, na novo odprta rana, sočasno pokrita s pozabo halucinogenega maka.

Rachel Whiteread, leto 2000, Knjižnica brez imena ali spomenik holokavstu, Dunaj

Britanska umetnica Whiteread je na Dunaju naredila nenavaden spomenik holokavstu (pobijanju Judov med drugo svetovno vojno). Narejen je kot odlitek knjig in knjižnih polic v betonu. Umetnica postopek za odlitke uporablja v več svojih delih. Odlitek govori o odsotnosti predmeta. Odlitke knjig lahko razumemo kot odsotnost ogromnega števila pomorjenih. Knjige pomenijo kulturo, tradicijo in zgodovino. Hkrati govorijo o izbranem ljudstvu iz Starozaveznih spisov ter o fašističnem sežiganju knjig, kulture, ljudi, seznamov nekoč živečih ljudi, nato uničenih v številnih taboriščih. Imena taborišč so na podstavku spomenika, ki se nahaja na Judenplatzu.