Rihard Jakopič, okoli leta 1900, Mesečina

Vodilna osebnost društva svobodnih umetnikov (SAVA) je bil Rihard Jakopič (1869–1943). O Jakopičevi izjemni plodovitosti priča bogat opus. Slikarjeva zgodnja dela kažejo izrazite značilnosti realističnega slikarstva, okoli leta 1890 pa je umetnik začel raziskovati svetlobne učinke in močne barvne kontraste.

Izrazitejša impresionistična težnja je opazna na študijah dreves, ki so nastale v zadnjih letih 19. stoletja, krajina pa ga je močneje zanimala zlasti okoli leta 1900. V tem letu so nastale njegove znamenite serije Brez ter drugega drevja.

Naravo je Jakopič na svoja platna prenašal zlasti v Stranski vasi in v okolici Škofje Loke, pri tem pa opazoval razpoloženje, ki so ga naravi dajali različni letni časi.

V njegovem ustvarjanju je imela največji pomen barva. Z njo je namreč slikar izražal svoja čustva in razpoloženja.

Ivan Grohar (1867–1911) se je v življenju boril za preživetje. S slikarstvom ni mogel zaslužiti dovolj denarja za dostojno življenje. To ga je prisililo k temu, da si je iz blagajne društva, kjer je delal kot tajnik, "sposodil" nekaj denarja in zato nekaj časa preživel tudi v zaporu.

Ker mu je primanjkovalo denarja, je uporabljal tudi manj kakovostne barve. Te so sčasoma izgubile svoj sijaj in danes delujejo nekoliko bolj pusto (zdi se, kot bi uporabljal veliko bele barve).

Najraje je slikal krajine, med njegovimi deli pa je tudi nekaj žanrskih prizorov. Glej primer Sejalec.

Matija Jama (1872–1947) je bil slovenski impresionist, ki je večino svojega življenja preživel v tujini. Na svojih potovanjih se je pogosto ustavljal v večjih mestih in obiskoval številne razstave francoskih impresionistov.

Ker je bil pod močnim vtisom francoskega impresionizma, se mu je s svojo značilno slikarsko potezo zelo približal. V primerjavi z drugimi slovenskim impresionisti se je najbolj zvesto držal načel francoskega impresionizma.

V opusu slikarja motivno prevladujejo krajine, kar tudi sovpada z njegovo razglasitvijo narave za edino pravo učiteljico slikarjev. Jama je veliko pozornosti namenjal izbiri pravega motiva in načinu njegove slikarske upodobitve. Poskušal je tehnično  doseči čim večjo slikarsko dovršenost.

Matej Sternen, leto 1909, Na divanu

Matej Sternen (1870–1949) se opazneje razlikuje od preostalih treh impresionistov. Namreč: najraje je slikal ženske figure. V njih je iskal življenje in gibanje.

Sternenova dela kažejo izrazit občutek za risbo, ki ji je slikar sledil skozi celoten opus. Enako kot risba ga je vznemirjal fenomen čisto nanesenih barv. Oboje je usvojil v slikarski šoli Antona Ažbeta v Münchnu, njegova načela je razvijal v vsem svojem opusu, medtem ko so preostali impresionisti vsak po svoje presegli učiteljevo tradicijo (vsi slovenski impresionisti so se šolali v slikarski šoli Antona Ažbeta v Münchnu). Ukvarjal se je s problematiko svetlobe in njenih učinkov.

Pri svojih portretih se Sternen ne osredotoča na anatomijo telesa, ampak ga zanima zajemanje njihove živosti. Posebno ljubezen je gojil tudi do bogatih oblek, ki so na raznovrstnih tkaninah ponujale posebno poigravanje svetlobe in prelivajočih se barv.