MINIMALISTIČNI PRISTOP

Intenzivna industrijska rast zahodnega sveta, z njo povezani prezaposlenost in pomanjkanje časa ter gnetenje ljudi v velemestih so namesto duhovne blaginje prinesli praznino in odtujenost, o kateri intenzivno pišejo sociologi in psihologi tega časa.

Vojne, ki se ne umirjajo (Vietnam), tekma v oboroževanju z jedrskim orožjem med ZDA in SZ, ki grozi z uničenjem življenja na planetu, vnašajo splošen nemir. Poleg tega še onesnaženost okolja, o katerem se začenja javno govoriti, ter splošno nezaupanje v takšen napredek so samo nekateri dejavniki konca moderne.

Od tod nevtralna umetnost, ki noče prav ničesar povedati.

To, kar gledaš, je to, kar moraš videti. Ni sporočil. Le splošna nevtralnost. Lahko bi rekli, da se tukaj ustavi tudi slavni modernistični pregovor: "Manj je več". Ali je sploh še kaj manj? Kaj nam še ostane?

Donald Judd, leto 1967, brez naslova (Untitled), MoMA, NYC, ZDA

Donald Judd je navpično postavil škatle iz galvaniziranega jekla in ob strani pobarvane s komercialno zeleno barvo, ki jo uporabljajo pri predelovanju motorjev Harley Davidson.

Zgornja in spodnja površina sta nelakirani. Vsaka je velika 22,8 x 101,6 x 78,7 centimetrov. Število kosov v postavitvi je odvisno od višine prostora, pri čemer umetnik zahteva medsebojno razdaljo med elementi, ki je enaka širini škatle, to je 22,8 cm.

Škatle asociirajo industrijsko proizvodnjo, njihova oblika poudarja nevtralnost, ki si jo je avtor vedno želel doseči v delu.

Barva, ki odseva na steni, vnaša mehkobo in nežnost.

Donald Judd pravi, da so oblika, volumen, barva in površina že sami po sebi stvari. Njihovih lastnosti ni treba skrivati s tem, da bi bili deli nečesa drugega, pri tem misli na upodabljanje.

Oblike in materiali se ne bi smeli nadgrajevati s kontekstom.

Ena ali več škatel nikoli ne bodo pomenile nekega reda niti ne bo ta postavitev kadarkoli spremenila materialne in formalne naravo objekta. Juddovo postavljanje objektov je takšno, da nas kljub njegovim izjavam vabijo, da o njih razmišljamo kot o delih friza, ki se v svojem enoličnem ritmu lahko nadaljuje v neskončnost. Na spletu si oglej: Contantin Brancusi, Endless Column.

Richard Serra, leto 1971, Pet plošč, dva pola (Five Plates, Two Poles), vroče valjano jeklo

Serra nas v svojem preprostem delu telesno sooči z velikimi in težkimi jeklenimi ploščami. Celotna postavitev meri 243,84 x 548,64 x 701,04 centimetrov in skupno tehta nekaj več kot 13 ton. Plošče niso med seboj varjene, temveč le postavljene druga ob drugo. Usmeritev plošč je nasprotna ozkem elementu spodaj – dve smeri, dva pola. Tišina, združena s preprostostjo, višino in težo, zaznamuje srečanje s tem likovnim delom.