Večina starih oziroma klasičnih tipografij izhaja iz ročnega (kaligrafskega) zapisa.
Njihovo obliko so pozneje prilagodili tehničnim značilnostim prvih
tiskarskih strojev. S pojavom vse večje ponudbe raznolikih pisav na
spletu in preprostih računalniških programov za njihovo oblikovanje (Fontographer, FontLab ...) se tipografije zlahka prilagaja določenemu dizajnu, slogu, usmeritvi ...
|
|
|
![]() |
|
|
|
|
{VPRAŠANJE; V čem se sodobne tipografije razlikujejo od starih?}
Značaj tipografske pisave določajo: njena oblika (prostoročna/geometrizirana), črta poravnave (enakomerna/neenakomerna), kot pisanja pisave (navpičen/poševen), širina črk ter razmik med črkami in vrsticami (spacioniranje).
Tipografske pisave delimo na serifne (z zaključnimi zavihki) in neserifne (brez zavihkov).
Enotno grafično rešitev besedila in podobe, ki se jo uporablja na več
nivojih – kot pečat, usmerjevalno tablo, transparent, dopis, letak,
vizitko, spletno stran –, imenujemo celostna grafična podoba
(CGP). Uporabljajo jo podjetja, obrtniki, društva, ustanove za večjo
prepoznavnost, jasnejše obveščanje ter usmerjanje strank/uporabnikov.
|
|