povzetek

Impresionistični skladatelji so se začeli izogibati tudi očitni določenosti posameznih stopenj. Recimo, za akord c-e-g vemo, da se nahaja na prvi stopnji C-durove lestvice, medtem ko bi akord a-c-e pomenil šesto stopnjo iste lestvice. Kaj pa, če bi imeli akord a-c-e-g? Zgornji trije toni akorda (c-e-g) predstavljajo prvo stopnjo, spodnji trije (a-c-e) pa šesto stopnjo. Tona c in e spadata k obema akordoma, tona a in g pa pripadata samo eni stopnji. V matematiki bi bila tona c in e elementa presečne množice.

V glasbi daje tak način uporabe tonov vtis nedorečenosti. Z drugimi besedami – nimamo natančnega občutka, na kateri lestvični stopnji se v nekem trenutku nahajamo. Skladatelj C. Debussy je v svoji skladbi Deklica z lanenimi lasmi uporabil prav tak pristop, zato glasba daje lebdeč občutek prelivanja ali valovanja. Toni ges-b-des predstavljajo prvo, toni es-ges-b pa {šesto stopnjo;Dodatna razlaga za tiste, ki so v glasbi že bolj razgledani: da to ni akord es-ges-b-des oziroma septakord na šesti stopnji (v tem primeru bi vsi toni spadali v en sam akord, sestavljen iz štirih tonov), doseže Debussy s svojim zrcalnim ritmičnim vzorcem.}. Lahko si predstavljamo, kako deklici v rahlem vetru valovijo lasje iz enega v drug položaj in spet nazaj.