K razvoju glasbenega baroka na slovenskem podeželju je prispevala tudi dejavnost v okviru cerkve. Cerkveni učitelji in organisti, delujoči v manjših vaških cerkvah, so omogočili, da se je cerkveno petje razživelo, predvsem v 18. stoletju.
V 17. in 18. stoletju opazimo nastajanje katoliških pesmaric v ljudskem jeziku. Te pesmarice so pomembne, ker so poleg svoje osnovne vloge (primerna verska izobrazba navadnega ljudstva) ohranjale slovenski jezik in prav tako seznanjale ljudstvo na podeželju z glasbeno umetnostjo.
Ponekod so se izvajale tudi zahtevnejše maše in liturgične skladbe v izvedbi enoglasnega cerkvenega zbora s solisti in z orgelsko spremljavo. Novosti baroka so s tem prodrle tudi na slovensko podeželje, vendar na precej poljudnejši ravni.
Cerkvena glasba je bila za vernike na podeželju edina priložnost, da so prišli v stik z umetno glasbo.
Čeprav ni pisnih virov, ki bi poročali o gledaliških predstavah na slovenskem podeželju, obstajajo nekateri ohranjeni likovni viri, ki potrjujejo, da je ta dejavnost obstajala.
Z gledališkimi predstavami, ki so vsebovale tudi glasbo, so želeli ljudstvu na podeželju slikovito in razumljivo približati vero, hkrati pa je navadno ljudstvo imelo priložnost priti v stik z umetno glasbo.
Čeprav katoliška cerkev nikoli ni bila navdušena nad scenskim upodabljanjem vere, se je ta odnos skozi leta spreminjal. V gledaliških predstavah, kot so različne procesije (na primer pasijoni), je cerkev v baroku videla priložnost za protireformacijo.
Na sliki je upodobljena verska manifestacija v Škofji Loki. Ali morda veš, katera?