Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Navodila
Zadnji pomemben predstavnik nizozemske šole je bil Orlando di Lasso, avtor kakovostnih renesančnih vokalnih del v francoskem, italijanskem in nemškem jeziku. Predvsem je negoval glasbeno obliko moteta, ki ga je privedel do najvišje razvojne stopnje. Nizozemske skladatelje oziroma tiste predstavnike šole, ki so ustvarjali na Apeninskem polotoku , so Italijani v tedanjem času imenovali tudi oltremontani (tisti, ki so prek hribov – v tem primeru na drugi strani Alp). V severnoitalijanskem mestecu Trident (danes Trento) je med letoma 1545 in 1563 potekal tridentinski koncil , poskus reformacije katoliške cerkve zaradi zahtev protestantov . V okviru tega s presledki 18 let trajajočega zasedanja je bilo sprejetih mnogo uredb, ki so posegale ne samo na versko področje, temveč tudi v osebne zadeve ljudi, javnosti, v etično dikcijo umetniškim delom in ne nazadnje, v glasbeno estetiko .

Protireformacija je imela za glasbo precej jasne zahteve, ki pa so z vidika kompozicijskih tehnik nekoliko bolj kompleksne – dostojanstvo izraza (ustavitev svobodnejših skladateljskih postopkov, ki so v cerkveno glasbo prešli prek madrigalov), razumljivost besedila (pri gostem besedilu se je moral uporabljati homofoni slog). Seveda so prepovedali parodično mašo in uporabo posvetnih melodij v religiozne namene. Zaradi vse večjega osamosvajanja umetnostne glasbe izpod nadzora rimskokatoliške cerkve so zahtevali tudi večji vpliv koralnega petja. Zato so pri koralu posodobili izvajalska in skladateljska pravila.

Na koncilu so se med drugim pojavile tudi zahteve o prepovedi večglasne glasbe, ki so jo končno vendarle dopustili, vendar pod določenimi pogoji. Tem pogojem je najbolj ustrezala glasba Giovannija Pierluigija da Palestrine. Njegovo najpomembnejše delo je Maša za papeža Marcella. Po končanem koncilu je ta skladba veljala za "rešiteljico cerkvene glasbe", njen polifoni slog pa je bil vzor mnogo generacijam skladateljev. Palestrina je sodil v skupino skladateljev rimske šole, ki je ustvarjala v glavnem cerkveno glasbo.

Beneška šola je bila zadnja pomembna renesančna šola pred nastopom baroka, vplivna je bila med letoma 1550 in 1610. Prispevala je k osamosvojitvi instrumentalne glasbe, prepoznavna pa je tudi po večzborju (cori spezzati) – prostorski postavitvi več pevskih zborov na različne lokacije v cerkvi ali dvorani. Takšen učinek ima na današnjega poslušalca tako imenovani surround sistem zvočnikov. Najpomembnejša skladatelja beneške šole sta Giovanni Gabrieli in Claudio Monteverdi (avtor ene prvih oper, Orfeja). Vse bolj je bila priljubljena solistična instrumentalna glasba: za orgle, lutnjo in za predhodnike klavirja. Renesansa se je okvirno končala leta 1600. Za ta mejnik običajno obravnavamo leto, v katerem je rimskokatoliška inkvizicija obsodila Giordana Bruna herezije in ga zažgala na grmadi sredi rimskega trga Campo de' Fiori. V tem letu je nastala prva do danes ohranjena opera . Imenuje se Euridice, njen avtor pa je Jacopo Peri . Nato začne glasba prevzemati novo, baročno podobo.

 

Časovnica najpomembnejših renesančnih šol in skladateljev.

<NAZAJ
>NAPREJ100/248