Kakor vsako jutro, tako sem tudi petnajstega maja ob sončnem vzhodu na skrivaj skočil iz postelje, da bi opazoval majhna sonca v biserih na mojih listih. Bilo je zlato jutro, kakor pravimo. In v tem zlatem jutru sem takoj opazil, da se je list, ki je samo s konico gledal izpod motnega stekla, stresal v rahlih neenakomernih sunkih. Vsi drugi so mirovali v soncu. Vznemiril sem se. Če bi zapihal piš, bi se zazibali vsi, sem sklepal. Kaj je vzrok, je rinilo vprašanje vame. Popolnoma sem pozabil, da sem se predčasno dvignil iz postelje. Spenjal sem se kvišku in zvijal vrat na vse načine, da bi lahko ogledal ves list in odkril vzroke njegovega nemira. Bil sem tako zamaknjen, da nisem slišal, kdaj so se odprla vrata. Vstopil je ječar Cesare, mi položil roko na ramo in skoraj proseče dejal, naj ležem.