Ko sem se po šestih dneh, ki sem jih prebil v temi, ob kruhu in vodi, vrnil iz podzemlja v svojo celico – bilo je triindvajsetega maja – sem takoj planil k oknu. Mladika je bila še zmerom tam in na njej še dva lista. Gosenica je požrla vse ostale, zdaj pa je obdelovala predzadnjega. Kmalu bo vsega konec, sem pomislil. Še dva lista, še dva dni in potem ne bom imel pred oknom nobenega življenja več.

Triindvajseti maj je bil soparen. Sonce, ki je bilo nekje nad mestom, je bilo prav gotovo motno. Proti poldnevu se je zrak zgostil. Nebo je počasi potemnevalo. Pričakoval sem nevihto. Okrog petih popoldne je pihnil prvi piš. Dvignil je prah na dvorišču in ga nesel prav do drugega nadstropja. Mladika je vztrepetala.

Ob pol šestih so bile v ječi šmarnice. Politični jetniki nismo nikdar hodili v kapelo, da bi se tam ne srečali. Vse pobožnosti, ki so bile nam namenjene, so bile v razcepu hodnikov. Tam je bilo stopnišče, vrh stopnišča oltar in prižnica. Ob pol šestih je na prižnico stopil kaplan, nam pa so odprli vrata za dobro ped, da smo lahko slišali njegov hreščeči glas. Nikdar nisem tistega kaplana videl, toda poznam ga vendarle. Jetniški kaplani in zdravniki so navadno čudna zmes dobrega in zlega, zmes zahrbtnosti in zapitosti.