»Kaj hočete s temi dvajsetimi goldinarji?« sem vprašal po kratkem molku.
»Vseeno! Za pogreb, za maše, ali pa temule, ki me zdaj redi, vseeno – le mladi jih ne sme imeti. Saj si ne more pomagati – berač bo, berač naj bo, če ga spravimo iz bajte!«
»Odpustite mu,« sem dejal polglasno, skoraj boječe tej divji, nebrzdani strasti nasproti, ki se mi je tu javila.
»Nikdar – nikdar!« je sopihal starec. »Saj sem zmeraj dejal, da mu ne dam kajže, pa pregovorili so me in sedaj je tako! Pa čakajte – oh, vi boste še učakali! Če drugi ne – sin njegov ga bo vrgel iz bajte na cesto, kakor on mene! Oj, zakaj mu nisem stopil na vrat, ko se je rodil!«
Onemogel je pal nazaj.
»Pa tistih dvajset goldinarjev? Mi jih boste li dali?« je vprašal čez nekoliko časa s slabim glasom.
»Saj jih ne potrebujete, oče! Izročite to terjatev sosedu, ki vas sedaj redi! – za odškodovanje, ali kakor hočete!«
»Bom!«
Poklicali smo še potrebni priči in stari Maček je napravil oporoko ter imenoval soseda Matevža dedičem svojega imenja – one vsote dvajsetih goldinarjev.
»In prècej jih mora plačati, prècej; če ne – naj ga toži in rubi; – slišiš Matevžek! – le zarubi ga prècej!« –
Ko sem odrinil drugi dan od doma, je že zvonilo gori pri Sv. Miklavžu staremu Mačku; umrl je, ne da bi bil odpustil sinu.
Minilo je za tem dokaj let, da me ni bilo domov, in tudi onega strastnega starca in sinu njegovega se nisem spominjal; saj o zadnjem nisem nikdar ničesar čul. Ko me je pa usoda čez nekaj let stalno umestila v domačem kraju, so se mi tu vzbujali s starimi znanci vred zopet mladostni spomini.
Tudi Mačkovega očeta – sedanjega namreč – sem videl. Bil je takšen kot njegov rajni. Postajal je na tratini pred kajžo, navadno bosopet in vedno raztrgan, in če sem prišel mimo, me je prosil tobaka in govoril o vremenu. Časih je bil pa tudi siten, namreč kadar se je žganja napil; in to je bila slabost, ki je rajni oče ni poznal.
Nekoč sem ga bil povprašal: »Kaj pa je s tistim dolgom, ki so ga oče pustili Matevžku?«
»Ej, gospod, plačati sem ga moral! Pa sem drugod zato dolg naredil! Ej, gospod, oče so bili poredni, ej, poredni!«
»Kaj pa vi, ali boste večno gospodarili? Sina oženite, če ne vam bo prestar!«
»Tega pa ne – gospod! Sedaj imam še sok, četudi brez zabele, – in časih malo žganja; – potem pa nič – nič!«
Lansko leto pa so ga bili vendar pregovorili, da je oženil sina in mu izročil borni imetek – sebi in ženi pa izgovoril živež pri mladih.
»Ej, gospod, navsezadnje mora biti,« je dejal, kakor bi se zaradi svoje nedoslednosti hotel izgovarjati, »in fant je priden, saj bo lepo ravnal z mano.« – »Pa kaj,« je pristavil čez nekoliko časa, »dolgo tako ne bom – star sem, star, in dobro se mi ni nikoli godilo na svetu.«
Tako je govoril lani.
A ni dolgo tega, ko je prisopihal k meni ves opraskan po obrazu in s cestnim blatom ometan.
»Pomagajte mi, gospod, če ne me bo ubil ta vrag« – je kričal.
»Kdo?«
»Sin, ej, kaj sin – vrag je to, prokleti! Takega me je naredil, – tepel in po cesti valjal!«
Starec je škripal z zobmi ter trkal s pestjo ob prsi. Izkušal sem ga pomiriti, a zaman. Naposled sem postal nejevoljen.
»Kako je bilo pa z vašim očetom?« sem vzkliknil.
»Z mojim?« je dejal mož počasi. »Ej, oče so bili pa poredni!«
Povesil je glavo in odšel, ne da bi izpregovoril besedico več.
Domov se ni vrnil, ampak k sosedu je šel, k mlademu Matevžku, in tam hiral v jezi in sovraštvu do svojega sina. Tožil ga je, a sodbe ni učakal.
Danes mu zvoni gori pri podružnici sv. Miklavža in jutri ga bodo zagrebli v rjavo prst tam blizu njegovega starega.