Ponudil sem ga ves vesel, da je mož zapazil ta novi moj korak v življenje. Napolnil si je svojo drobno pipico, poleg tega pa še stisnil nekoliko tobaka v pest ter mi vrnil {mehur;usnjena vrečka za nošenje tobaka}.
»Lepo vreme bomo imeli – za travo, za seno bo dobro,« je dejal, ozirajoč se po {obnebju;nebo}.
Hotel sem odgovoriti, a starec mi je obrnil hrbet in s kratkim »z Bogom, gospod« koracal proti svoji bajti.
Ta prizor se je ponavljal čestokrat, kadar me je ugledal stari Maček s pipo v ustih. Vselej je vpraševal po tobaku, vselej je govoril o vremenu; če je pa videl, da ne {pušim;kaditi}, me je pustil v miru in niti pozdravil me ni.

Tedaj je bil mož še gospodar malega svojega posestva; imel je edinega sina, a tudi ta je bil oženjen in je z ženo in s svojim že šestnajstletnim sinom kmetoval na očetovem posestvu. Le enkrat v letu se je tem ljudem dobro godilo, pred pustom namreč, ko so zaklali prašiča; sicer so pa stradali, in če so že pred {sv. Jakobom;pred 25. julijem, ko goduje sv. Jakob} iz {novine;kar se pridela v tekočem letu, npr. vino, žito} kuhali zjutraj, opoldne in zvečer {ječmenov sok;jed iz ječmenove moke in vode}, niso imeli zanj druge {zabele;vroča maščoba, ki se dodaja jedem} nego z vodo pomešano kozje mleko. Med seboj tudi niso bili prijazni in marsikaterikrat je nastal kreg v hiši, ker stari ni hotel dati gospodarstva sinu.

Nekega dne sem jaz prvi ogovoril starega: »No, oče, boste li večno gospodarili? Čas je, da si odpočijete!«
»Počíl si bom, kadar me tja gor poneso,« je zavrnil mož; »bajte pa ne dam! Zdaj imamo vsaj sok, četudi neslan in brez zabele – potem pa še tega ne bo.«