Povzetek

Stara egipčanska književnost izhaja iz 3. tisočletja pred štetjem in se razvijala do leta 332 pred štetjem. Ohranila se je na stenah grobnic in templjev ter postala dostopna šele po letu 1822, ko je francoski arheolog Champollion razvozlal hieroglife.

Poezijo in prozo so pisali visoki in nižji sloji. Med sužnji je nastala prva ohranjena socialna in delovna pesem Pesem nosačev žita.

Najbolj znano delo egipčanske književnosti je Knjiga mrtvih, to je zbirka himen, zakletev in molitev. Poleg delovnih pesmi so snovali tudi ljubezenske in refleksivne, v pripovedni prozi, ki se opira na mitologijo in religijo, pa so poznali zgodbe, bajke in pravljice.

Himna sončnemu božanstvu (napisal naj bi jo bil Amenofis IV.) je hvalnica vsemogočnemu Atonu in je ena prvih pesmi v novoegipčanskem jeziku. Vsakdanje življenje opisuje zelo veristično. Lirski subjekt hvali boga, naravo in samega sebe.

V Sinuhejevi zgodbi prvoosebni pripovedovalec, ki je hkrati naslovni junak, pripoveduje o popotnih pustolovščinah, bojih in o življenju z gorskim plemenom, ki ga je sprejelo medse, ko je pobegnil iz Egipta, kjer je bil poprej uradnik na faraonovem dvoru.