Povzetek

Protestantizem ali reformacija ni literarno gibanje ali smer, vendar je za Slovence pomembno, ker smo takrat dobili prvo slovensko knjigo. Protestanti so postavili temelj slovenskemu knjižnemu jeziku. S tem so za obstoj slovenskega jezika postavili trden temelj naslednjim generacijam. Četudi njihova dela niso izvirna, so za obstoj in ohranitev slovenščine, jezika in naroda zelo pomembna.

V protireformaciji ob koncu 16. stoletja je začela oblast v avstrijskih deželah protestante preganjati. Sledili so hudi spopadi med katoličani in protestanti. Verske komisije, ki so delovale pod vodstvom škofa Tomaža Hrena, so rušile protestantske molilnice in sežigale protestantske knjige. Samo v Ljubljani je bilo sežganih 11 vozov knjig. Protireformatorji so prizanesli le Dalmatinovi Bibliji. Njihovo književno delovanje je bilo veliko skromnejše od protestantskega.

Slovenska baročna književnost je "baročna" v omejenem pomenu besede, saj ni razvila pravih literarnih zvrsti baročnega slovstva (lirskih pesmi, romanov, dram, pesnitev). Obdobje baroka se je pri nas začelo leta 1672, z drugo izdajo knjige Evangelija inu listuvi. To je bilo prvo delo po 50-letni "književni suši", ko ni izšla nobena slovenska knjiga. Letnica 1672 ne pomeni nastopa pravega baroka, ampak le obnovo slovstvene dejavnosti, ki je pripeljala do baroka. Barok je pri Slovencih trajal do leta 1730. Baročni pridigar Janez Svetokriški je izdal pet knjig pridig z naslovom Sveti priročnik. Poleg pridig so izhajali molitveniki, verska premišljevanja, katekizmi, verske igre in cerkvene pesmi. Prvo ohranjeno slovensko dramsko besedilo je Škofjeloški pasijon, ki ga je prevedel in priredil oče Romuald. Slovenska baročna književnost je v večini polliterarna.
Janez Vajkard Valvasor je s Slavo vojvodine Kranjske (1689) postavil temelje slovenskemu narodopisju, zemljepisu in zgodovini.

Pomembno družbeno vlogo so imeli jezuiti (namesto protestantov), ki so kasneje uvedli in vodili šole. Izdajali so predvsem nabožno slovstvo za cerkvene potrebe.