Sičniki in šumevci
Soglasniki, ki so tvorjeni ob zobeh s priporo ali s zaporo, ki preide v priporo, se imenujejo sičniki. Soglasniki, ki so tvorjeni na sprednjem delu neba s priporo ali zaporo, so šumevci. Poimenovanji so dobili po izrazitem siku oz. šumu, ki se sliši pri njihovem izgovoru.
|
Žena je držala moža pod roko. Sinko je rokice dvignil k materi. Na vozilu se je pokvarila prestavna ročica. |
Mehčanje/palatalizacija je premena (glasovna posebnost), pri kateri se glasovi k, g, h, pred i in e zamenjajo s č, ž, š:
| roka – ročica, noga – nožica, sneg – snežinka. |
| Vrzi mi žogo! – Vrži mi žogo. |
Soglasniška posebnost v velelniku
Soglasnika k in g se v velelniku spremenita v c in z:
| rekel – reci, postrigel – postrizi. |
Premena po zvenečnosti (prilikovanje)
Kadar stojita skupaj dva, po zvenečnosti različna nezvočnika, se v govoru prvi po zvenečnosti prilagodi drugemu, tako da se zamenja s svojim parom, npr. krožca, podplutba.
Narečne posebnosti
Nekateri soglasniki ali soglasniški sklopi se v narečjih izgovarjajo v neknjižnih različicah:
Namesto tl in dl, kjer delamo odporo skozi nosno votlino, nekatera narečja izgovarjajo kl in gl: tlačiti – klačiti, dleto – gleto. Podobno je v soglasniških sklopih tn in dn: tnalo – knalo, danes – gnes.
Primorci uporabljajo namesto knjižnega h t. i. grlni h, ki se tvori z rahlo priporo glasilk in je nezveneč: gora [xora].
Ali uporabljaš v svojem narečju katero podobno besedo? Napiši jo.
Soglasniški sklop šč se pogosto govori z opuščanjem č-ja: klešče – kle(i)še, dvorišče – dvoriše (zlasti na Gorenjskem, Štajerskem).
Pomisli, ali poznaš v svojem narečju katero podobno besedo. Napiši jo v knjižni in narečni obliki.