Okoli leta 1940 kraljuje nova jazzovska glasbena zvrst, swing. Zanjo je značilen močan ritem, ki ga ustvarjajo kontrabas in bobni ter je podlaga solističnim inštrumentom (trobenta, pozavna, saksofon, klarinet, kitara in violina).
Začetek bebopa (rebop ali preprosto samo bop) opazimo že v zgodnjih štiridesetih letih, intenzivnejši razvoj pa v drugi svetovni vojni. Bebop je nasprotje lahkotnemu swingu. Je upor proti rasnemu razlikovanju, ki je bilo v tem obdobju še vedno prisotno.
V nasprotju s swingom, ki je sčasoma postal zahodnjaška glasba, se bebop vrača k svojim afriškim koreninam. Značilnost te glasbe je poliritmija, eksperimentiranje s taktovskim načinom (z ritmom) in tempom. Njeni predstavniki so bobnar Kenny Clarke, Thelonious Monk, Dizzy Gillespie in Charlie Parker.
In še nekaj besed o free jazzu. Free jazz je (kot pove že samo ime) »svobodni jazz«. Je zadnja stopnja v razvoju jazza. Po mnenju strokovnjakov ga je najlažje razumeti tako, da jazzu odštejemo štiri »T-je«, prvine jazz glasbe: tema ni določena, imamo kvečjemu motive, za katere se izvajalci dogovorijo, tonovski način, takt in tempo se vrstijo in prosto prepletajo v skladbi.