sonatna oblika

Med pomembnejše dosežke dunajskih klasikov sodi oblikovna dodelanost njihovih skladb. Med oblikami je kraljevala sonatna oblika, ki se je pojavljala v {sonatah;Sonata v klasicizmu predstavlja ciklično skladbo (ciklično pomeni, da ima skladba več delov oziroma stavkov) za eno ali dve glasbili. Sestavljena je iz treh oziroma štirih stavkov, izmed katerih je prvi v sonatni obliki.}, {godalnih kvartetih,;Godalni kvartet lahko predstavlja: 1.)komorno instrumentalno zasedbo za dve violini, violo ter violončelo, 2.)glasbeno obliko, ki ima v klasicizmu večinoma štiristavčno strukturo, izvaja pa jo godalni kvartet – predhodno omenjena istoimenska zasedba.} simfonijah, solističnih koncertih ... Njena glavna odlika je bila bipolarnost tem (bi = latinsko 'dvoje'), ki sta si značajno nasprotovali. Glavna, imenovana tudi moška tema, je polna poleta in živahnega značaja, medtem ko je stranska, {ženska tema;To, da je ženska tema lirična oziroma nežna, ni zakoreninjeno pravilo, včasih je ženska oziroma stranska tema celo bolj živahna kot glavna oziroma moška.}, njeno lirično nasprotje. Sonatno obliko sestavljajo trije deli: {ekspozicija,;Temi v sonatni obliki sta med seboj kontrastni, tako tematsko kot tudi tonalno. Zato sta za razumevanje sonatne oblike pomembna tudi pojma tonika (osnovna lestvična stopnja) in dominanta (V. lestvična stopnja). Ženska tema v ekspoziciji se nahaja na dominanti (če je skladba v durovi tonaliteti – za mol so druga pravila), medtem ko je v reprizi na toniki tako kot tudi moška.} izpeljava in repriza.