Značilnosti srednjeveške glasbe

Grško glasbeno izročilo se je razširilo in se s pomočjo rimskih glasbenih teoretikov ohranilo do srednjega veka. Med najpomembnejše avtorje, ki so v prvem tisočletju našega štetja sledili pitagorejski obravnavi glasbe, sodijo Evklid, Eratosten, Didimos, Plutarh, Boecij in Izidor Seviljski.

Glavni obliki srednjeveškega krščanskega petja sta bili psalmodija (petje psalmov) in himnodija (petje novo spesnjenih besedil). Poslušaj eno največkrat izvajanih in predelovanih himen, Ave maris stella (Zdrava, morska zvezda), in laično opiši vokalni part, ki ga slišiš.

Maša se je v evropski kulturi kot glasbena oblika do danes ohranila v povezavi s katoliško cerkvijo. Sestavljena je iz različnih delov, ki jih določa rimski misal (mašna knjiga). Ti se delijo na dve skupini: proprij (dele, ki se lahko glede na priložnost maše ob različnih praznikih spreminjajo oziroma so lahko tudi izpuščeni) ter ordinarij (dele, ki so vedno vključeni v mašo). Credo (Verujem) je edina izjema, ki kot del ordinarija ni vselej uglasbljen. Označi tiste dele, ki so vedno prisotni.

Introitus {NE;DA}	Gradual {NE;DA}	Kyrie {DA;NE}	Aleluja {NE;DA}	Gloria {DA;NE}
Communio {NE;DA}	Offertorium {NE;DA}	*Credo {NE;DA}	Sanctus {DA;NE}
Tractus {NE;DA}	Benedictus {DA;NE}	Sequentia {NE;DA}	Agnus Dei {DA;NE}