Niko je Simono zapustil že čez dobra dva meseca.

»Navaden babjek je,« se je jezila Simona. »Kakor hitro dobro položi eno, že hiti za drugo kiklo.«

Nina ji je privoščila, čeprav se ji je po svoje smilila. Le da Simona ni jemala te ljubezni tako globoko in resno kot Nina. Preveč fantov je že zamenjala in marsikaj izkusila. Zanjo je bila to le ena izkušnja več, medtem ko je Nini ljubezen do Nika pustila na srcu globoke brazgotine.

Pomlad je prihajala v deželo. Nina je ostajala več doma. Brala je, včasih je zamišljeno strmela skozi okno. Ven ni hotela več toliko zahajati, ker se je bala, da bi pri Saksu ali pa v Turistu srečala Nika. Še vedno je vzdrhtela ob spominu nanj. Spominjala se je skupnih trenutkov in iskala odmev svoje ljubezni v romantičnh zgodbah Steelove, Holtove in drugih zgodbah, ki so jih najraje prebirala gimnazijke. Zdaj je vedela, zakaj.

Naj je še tako grebla po svojem spominu in se skušala domisliti, kaj je naredila narobe, da jo je Niko pustil, se ni mogla domisliti ničesar.

Morda je imela Simona prav, ona je bila izkušena s fanti. Preprosto samo babjek je, ki ga punce zanimajo le toliko časa, dokler jih ne podre.

Upanja pa ves čas ni izgubila. Strmela je skozi okno. Tam daleč zadaj se je nad vsemi hribi v toplem pomladanskem soncu lesketal vrh Triglava. Po glavi so se ji začeli motati Borisovi verzi:
»Trkaj, trkaj na nebeška vrata, takim norcem včasih rata ...«

Vstala je in se oblekla. Nekaj ji je reklo, da mora to narediti.

Odpeljala se je z avtobusom na Žale. V cvetličarni je kupila šopek rdečih nageljnov in odšla na Borisov grob. Še dobro, da ga je našla, ker takrat je bil sneg in so bili grobovi videti drugačni, bili so tudi zakriti z množico ljudi, ki so prispeli na nesrečnikov pogreb.

Položila je rože k spominskemu kamnu.

»Moj pesnik,« je tiho rekla. »Ti bi me razumel. In zdaj, ko najbolj potrebujem prijatelja, te ni več.«
»Zelo te je imel rad,« se je oglasilo za Nininim hrbtom.
Prestrašeno se je obrnila. Za seboj je zagledala Boruta.
»Oh ti si!« je vzkliknila. »Kako si me prestrašil!«
»Oprosti,« je rekel. »Nisem hotel.«
»Saj je že v redu,« je vzdihnila. »Nisem te slišala priti. A večkrat prideš sem?«

Pokimal je.
»Danes je štiri mesece od takrat ...«
»Saj. Bila sta najboljša prijatelja,« je rekla. »Pravil mi je, da se lahko zanese nate več kot stoprocentno.«
»Žal mu nisem mogel pomagati, ko bi mu najbolj moral,« je zagrenjeno šepnil Borut. »Ni se mogel zanesti name.«
»Pa res!« je Nina obrnila pogovor v drugo smer. »Bila sta dva pesnika, ki sta mi tlačila listke s pesmicami v žep,« se je nasmehnila. »Boris mi je pripovedoval, da si bil tudi ti zaljubljen vame, pa me nisi hotel vprašati, ali bi hodila s teboj, ker si vedel, da vama lahko ponudim samo prijateljstvo.«

Zardel je in molčal.
»Še vedno potrebujem prijateljstvo,« je rekla Nina. »Zares dobrega prijatelja, na katerega se lahko zanesem več kot stoprocentno. Hočeš biti moj prijatelj? Lahko bi šla kdaj skupaj ven ... v kino in tako ... pogovarjala bi se ...«

Šele tedaj je opazila, kako se je zresnil v teh nekaj mesecih po Borisovi smrti. Bolj moške poteze je dobil. Sploh ni bil videti napačen fant.

Prijela ga je pod roko.
»Pojdiva,« mu je rekla. »Povabim te na torto. Jaz bom čokoladno. Pa ti?«
»Tudi jaz imam najraje čokoladno,« ji je priznal. »Sacher torto.«
»Včasih sem imela najraje jagodovo torto,« je povedala. »Zdaj jo pa sovražim. Okus se mi je spremenil, to je.« Potem ga je nepričakovano vprašala: »Povej mi, zakaj fantje pustite punco takoj, ko pri njej dosežete, kar želite?«

Osupnil je in se za hip ustavil. Potem je po premisleku resno dejal:
»Jaz je že ne bi zapustil. Če bi že res prišlo do tega, da bi mi izpolnila vse želje, bi jo imel potem še rajši.«
»Oh, in ravno jaz sem morala naleteti na takega bedaka, ki me je zapustil. Zakaj?« se je glasno vprašala.

V očeh so se ji zalesketale solze. Vzela je iz žepa papirnate robčke in si obrisala oči. Borut je nemočno stal in ni vedel, kaj naj stori.

»Saj je že dobro,« se mu je nasmehnila. »Saj ni nič. Bo že bolje. Veš, prav pogrešam tiste čase, ko sta mi z Borisom ob vsaki priložnosti vtikala listke s pesmicami v žep. Bili so lepi časi. Le, da se ne bodo nikoli več vrnili.«

Bila je bridka resnica, ki je pekla navznoter.

Točkovanje pravilnih rešitev:
- 4 do 5 pravilnih odgovorov 2 točki
- 3 pravilni odgovori 1 točka

Npr.: Nino je Nikovo ravnanje zelo prizadelo.

Točkovanje pravilnih rešitev:
- pravilen odgovor 1 točka
- zapis v obliki povedi 1 točka