O zadnjem svetem Miklavžu pa se je zgodilo nekaj izrednega. Naš Lev, ki je star šest let, sedmega pol, je krenil preko vseh dosedanjih lepih šeg pa tudi preko dobrohotnih nasvetov samostojen svojo pot in si je od svetega Miklavža točno in določno, ustno in pismeno zaželel – kravji zvonec.

Kravji zvonec ni ne da ga oblečeš, ne, da ga obuješ, ni, da ti krasi glavo, niti ni, da bi ga snedel – skratka, brez sleherne gospodarske vrednosti. Naš Lev je dobro, nepokvarjeno dete in sem uverjen, da še slutil ni, da pozna širni božji svet takšno stvar, kakršna je kravji zvonec. Opozoril ga je nanj šele starejši brat in ga mu pokazal v izložbi Narodnih izdelkov. In pravzaprav ta kravji zvonec še podoben ni bil kravjemu zvoncu, ker je bil poslikan z nekimi zelenim in rumenim tihožitjem. Kaj bo kravi tihožitje – krava je krava, krava ni mecen! In sploh mislim, da je bil našega Leva naščuval na kravji zvonec oni starejši brat; sam se hlini pridnega, druge pa ščuva v lopovščine.

Razburil sem se »Kaj,« sem dejal, »kravji zvonec? Pa kravo tudi zraven, ne? In pastirja in planšarico in planine in nesrečo v planinah? Kaj pa misliš o svetem Miklavžu? Ali je škof in svetnik, he? Ali je kravji mešetar iz Trzina?«