| Od štirih do
ene
, od štirih do ene so zarje rumene, so trate zelene , od štirih do ene vodà nam kolesa, mehove nam žene, nad nakli smo sključeni; vsi, fantje, možjé in dekleta in žene, od štirih do ene že vsi smo izmučeni: vodà nam kolesa , mehove nam žene, od štirih do ene, od_štirih_do_ene . Pol treh, pol treh – spet puha nam meh ! Žareči žeblji so nam v očeh, do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh. Od štirih do ene voda nam kolesa, mehove nam žene, do osmih od treh žareči žeblji, žeblji v očeh ... |
Smo jih v polje sejali? Po polju naši žeblji cvetó; poglej v nebó: vanj smo jih kovali od štirih do ene, do osmih od treh, da nam bodo tudi ponoči v očeh ... Pa ondan sem pred zrcalom postál: o, kakor da sem po sebi koval! O , kakor da delam ves božji dan greh od štirih do ene, do osmih od treh! Od štirih do ene, od štirih do ene vodà nam kolesa, mehove nam žene, do osmih od treh žareči žeblji, žeblji v očeh ... |
Svoj izdelek primerjaj z izvirnikom – lahko ga prebereš ali poslušaš.
Ali lahko bralec po branju pesmi začuti, kako je Župančič doživel žebljarje in njihovo delo? Svoj odgovor utemelji.
Katere vtise iz okolja najdemo v pesmi? Odgovor napiši.