razločno so povedali: baba sem, kaj bi! ... Huda pozeba vsepovsod! ... {Majêjo, skomizgajo;zmajevati z glavo, skomigati},
mežikajo: "Eh, križ je ...", pa: "Eh, družino imam ...", pa: "Eh, rad
bi v miru živel ..." ─ Smilijo se človeku, še zmerjal jih ne bi.
JERMAN: Vse je prav in koristno, kakor je. Treba je bilo te {povodnji;poplava}, da se izkaže, katera hiša je trdno zidana.
KALANDER: Odneslo jih je vse po vrsti in tudi moja, gospod, se je močno zmajala. Bog mi je naložil hudo ženo, žena pa mi je naložila {post;omejevanje uživanja hrane}.
V nedeljo čakam in sedim, sedim in čakam, poldan odzvoni, nje od
nikoder, ne nje in ne kosila. Pa se vrne, pa jo vprašam ─ kaj si je
izmislila, babnica taka? Kjer si pridigo poslušal, tam pa {južinaj;jej, kosi}!
─ In sem rekel: duša je izgubljena, pa bi se zato še ob nedeljah
postil! Kaj ne bi bilo boljše, da bi imel na tem svetu zabeljene žgance,
na onem pa nebeški raj?
JERMAN: Kalander, Kalander, satan te izkuša!
KALANDER: Ko me je prešinila taka misel, sem prosil odpuščanja
vse ščurke, ki silijo tja, kjer je zakurjeno. Malo da nisem zatajil
svoje pameti za skledo žgancev, pa bi zameril drugim, ki jo tajé, svojo
pamet, za célo {tolsto;masten, debel} kračo? Po mojem je stvar
taka, da je človek najpoprej zato na svetu, da živi. Tisti žganci bi se
mi bili prav čedno prilegli; koliko je svet na boljšem, ker sem jih
zapravil?
JERMAN: Tako je. Povedal si na kratko in razločno, kar drugi odevajo s pisano {plahto;velik kos blaga} učenih besed. /…/ O, že debele knjige so pisali o tistih tvojih žgancih in izkazalo se je prav zares: da je za nepoštenost razlogov devetindevetdeset, za poštenost pa komaj eden …
Mati prinese čaja, kruha in mrzlega mesa ter postavi na mizo na levi; Jerman je bil vstal.