|
{Krasná;zelo lepa, čudovita} si, bistra hči planin, {brdká;brhka, lepa} v {prirodni;naravni} si lepoti, ko ti prozornih globočin nevihte temne {srd;divjost, silovitost} ne moti, krasná si, hči planin! Tvoj tek je živ in je {legák;lahkoten} ko {hod;hoja} deklet s planine; in jasna si ko gorski zrak in glasna si, kot spev krepak planinske je mladine – krasná si, hči planin! Rad gledam ti v valove {bodre;vedre, živahne}, valove te zelenomodre: temná zelén planinskih trav in vedra {višnjevost;vijoličasto moder} višav lepo se v njih je zlila; na rosah sinjega nebá, na rosah zelenih gorá lepoto to si pila – krasná si, hči planin! Ti meni si predraga znanka! Ko z gorskih prišumiš dobrav, od doma se mi zdiš poslanka, nesoča mnog mi ljub pozdrav –. Bog {sprimi;zastar. sprejmi} te tu sred planjav!... Kako glasnó, ljubó šumljaš kako čvrstó, krepkó skakljaš, ko sred gora še pot imaš! A ko pridereš na ravnine, zakaj te živa radost mine? Kaj {trudno;utrujeno} lezeš in počasi, zakaj so {tožni;žalostni, otožni} tvoji glasi? |
Težkó se ločiš od hribov, zibelke tvojega valovja? Mar veš, da tečeš tik grobov, grobov slovenskega {domovja;domov}? Obojno {bol;bolečino} pač tu trpiš, v tej boli tožna in počasna, ogromna solza se mi zdiš, a še kot solza – krasna! Krasná si, bistra hči planin, brdka v prirodni si lepoti, ko ti prozornih globočin nevihte divje srd ne moti! Pa oh, siroti tebi {žuga;grozi, preti} vihar grozán, vihar strašán; prihrumel z {gorkega;toplega} bo juga, divjal čez {plodno;rodovitno} bo {ravan;ravnino}, ki tvoja jo napaja struga – gorjé, da daleč ni ta dan! Nad tabo jasen bo {obok;nebesni obok, nebo}, krog tebe pa svinčena toča in dež krvav in solz potok in blisk in grom – oh, {bitva;bitka} vroča! Tod {sekla;sekala} bridka bodo {jekla;orožje iz jekla, npr. sablje, bajoneti}, in ti mi boš krvava tekla, kri naša te pojila bo, sovražna te {kalila;delala motno} bo! Takrat se spomni, bistra Soča, kar gorko ti srce naroča: Kar bode shranjenih voda v oblakih tvojega neba, kar vode v tvojih bo planinah, kar bode v cvetnih je ravninah, |
| tačas pridrvi vse na dan, narasti, vzkipi v tok strašán! Ne stiskaj v meje se bregov, srdita čez {branove;branike, nasipe} stopi, ter tujce, zemlje lačne, vtopi Na dno razpenjenih valov! |