William Shakespeare: Romeo in Julija

Preberi odlomek iz Shakespearjevega dela Romeo in Julija. Starinski izrazi (arhaizmi) imajo navedene tudi sopomenske ustreznice.

PETI PRIZOR

Prav tam. Pri Capuletovih.

JULIJA nastopi.

JULIJA: Devet je bilo, ko je {dojka;dojilja} šla;
v pol ure, je dejala, da se vrne.
Ga ni našla? – To ne. – O, hroma je!
Za {sle;prinašalec novice, sporočila} ljubezni naj bile bi misli,
hitrejše stokrat bolj od sončnih žarkov,
kadar s temotnih {holmov;grič, hrib} noč pode:
zato golobje vozijo ljubezen,
zato je {jadrni; hitri} {Kupid;kip ali podoba krilatega dečka, ki predstavlja boga Kupida, simbol zaljubljencev} krilat.
Zdaj sonce je na višku dnevne poti
in od devetih so minile tri
debele ure – nje pa ni nazaj.
Da čut ima in toplo mlado kri,
urno kot žoga bi vzletavala:
beseda moja bi jo vrgla k ljubčku,
njegova k meni sem:
a človek star se vidi nam mrtvak,
kot svinec je okoren in težak.
O, bog, tu je!
/.../
JULIJA: No, mamka – kaj, otožna? Če novica
je žalostna, veselo jo povej,
če dobra, le {kaziš;kvariš} prijetno glasbo,
ko jo igraš s tem skisanim obrazom.

DOJKA: Vsa trudna sem, dajte, da si {odsopem;oddahnem}:
bole me vse kosti! To sem se gnala!
JULIJA: Da bi imela ti moje kosti
in jaz novico tvojo! – No, govori,
daj, draga dojka, prosim te, govori.
DOJKA: Jezus, ta sila! Hip bi potrpeli!
Ne vidite, kako sem vsa iz sape?
JULIJA: Kako iz sape, ko imaš le sape,
da mi poveš, kako si vsa iz sape?
Izgovor tvoj je daljši od novice,
ki jo odlagaš s tem izgovorom.
Je dobra, slaba vest? To mi povej;
le to za zdaj, podrobnosti počakam.
Pomiri me: je dobro ali slabo?

DOJKA: Ej, nekaj posebnega ste si izbrali! Vi pa znate moža izbirati, vi! Romeo, ta pa ta! Seveda ima čednejši obraz kot kateri koli drug, ampak njegovo bedro je vsa bedra, in roka in noga in život – saj ni, da bi človek govoril, ampak vsemu temu ni primere: cvet kavalirstva ravno ni, ampak verjemite mi, da je {krotak;miren, vljuden, ponižen} kakor jagnje. – Le tako naprej, deklica, in boga se boj. – Kaj, ali ste že po kosilu?

JULIJA: Ne, ne: vse to sem vedela že prej.
Kaj pravi o poroki? Hitro, kaj?
DOJKA: Joj, to me boli glava! Oh, ta glava!
Razbija, kot da hoče počiti.
Pa spet tu zadaj – o moj križ, moj križ!
Bog vam poplačaj, da me sem in tja
pošiljate, da gonite me v smrt!
JULIJA: Res, žal mi je, ko vidim, da trpiš.
No, zlata, zlata, zlata dojka, daj,
povej mi to, kaj pravi ljubi moj.

>NAPREJ351/547