»Albert, eden je za nami!« zavpijem. Ops, kaj pa zdaj? Umirim se, neverjetno hitro. Misli mi hitijo skozi vse filme, ki sem jih videl, knjige, ki sem jih prebral, skozi vse oddaje na Animal Channel, ki sem si jih ogledal. V istem trenutku se zavem: NE stoj na njihovi poti in NE glej jih v oči! Sedem na podrto drevo. Albert, stezosledec, ki nas je pripeljal do goril izjemno hitro, tu pa tam po vseh štirih, pleza proti meni. Stopi predme. Stojiva popolnoma nepremično, medtem ko se 150-kilogramska opica počasi spusti, pol metra mimo naju, po pomedrani stezici po bregu za svojim tropom. »Uf, to je bilo pa blizu,« z drhtečim glasom rečem Albertu.

Neprebojni narodni park Bvindi (Bwindi Impenetrable National Park) leži na goratem območju jugozahodne Ugande, ob meji z Demokratično republiko Kongo. Je eden najbolje ohranjenih {ekosistemov;ekološki sistem} v Afriki. Najbolj znan je po gorskih gorilah, približno 340 jih je tod, kar je več kot polovica njihove celotne svetovne {populacije;večja skupina glede na določene skupne značilnosti}. Uprava parka je svoje delo nadaljevala na temeljih dognanj legendarne ameriške {zoologinje;strokovnjak za zoologijo (živalstvo)} Dian Fossey, ki so jo umorili leta 1985. Tudi pozneje so gorske gorile spremljali mračni dogodki. Kmalu po odprtju parka je vanj vdrla skupina {gverilcev;kdor se udeležuje bojev v majhnih skupinah na zasedenem ozemlju proti okupatorju ali v državljanski vojni} iz sosednje republike Kongo. Ugrabili so 14 tujih turistov in njihovega ugandskega vodnika. Kruto so pobili osem ujetnikov, zažgali vodnika, rešilo se je le šest turistov. Park Bvindi so takrat za dalj časa zaprli, turistični ogledi pa so za dolgo obdobje zamrli, saj so kongoški gverilci še danes zelo nevarni. Naše skupine sicer gverilci niso zmotili. Ogled okoliških vasi, kjer živijo pigmejci iz plemena Batva, in gorskih goril je bil prevelik izziv, da bi se pustili prestrašiti.

Na ogled goril sprejme park samo osem obiskovalcev na dan. Čeprav je treba zanj odšteti 500 dolarjev na osebo, se moraš prijaviti vsaj pol leta prej. Vodnik se ob prihodu skupine zjutraj najprej prepriča, da so vsi udeleženci ogleda popolnoma zdravi. Če je kdo prehlajen ali ima vročino, ne sme s skupino, kajti lahko bi okužil gorile. Človeške okužbe in divji lovci so največkrat vzrok za njihov pogin. Na pot lahko vzamemo samo vodo, nobene hrane. Na uvodnem sestanku izvemo, da se v parku giba osem goriljih skupin, ki imajo različno število članov ter enega ali dva samca. Ti dobijo ime po grbi srebrnih dlak, ki jih imajo odrasli samci na hrbtu. Silverback je vodja tropa in skrbi za varnost. Prav tako posreduje pri nesoglasjih in je oče večine mladičev v tropu. Torej ima poleg varovalne in zaščitne funkcije tudi prijetnejše opravke. Ko nas pregledajo in opremijo z vsemi podatki, ki jih potrebujemo, nas vkrcajo v terensko vozilo. Naš vodnik, stezosledec Albert, je dobil sporočilo iz pragozda, kateri trop je dosegljiv oziroma na vrsti, da se sreča z daljnimi sorodniki iz civiliziranega sveta. Po dobri uri vožnje se srečamo s pravim deževnim pragozdom. Štiri ure hoje po poti, ki jo vodnika izsekata z mačetami , je dober trening in hkrati preizkus naše vzdržljivosti.

Albert nam zapove popolno tišino, nahrbtnike pustimo pri oboroženem rangerju. Počasi se premikamo po strmem terenu in sledimo namišljeni stezi. Kot da bi nekdo pred nami pohodil oziroma povaljal grmovje in podrast. Tišino nenadoma preseka rjovenje ... pravzaprav globok bas, ki preglasi vse šume gozda, zavibrira v naših želodcih in nam požene pulz srca skoraj v resonanco. Neponovljiv občutek se splazi v vsako poro našega telesa. Nekaj, česar še nisem doživel. Silverback nas je opazil in opozoril družino, da prihaja obisk.

Nato ga zagledamo: 250-kilogramska kosmata gmota mišic z impresivno srebrno grbo nam kaže hrbet in mirno sedi ob strmi pomendrani poti kakšnih 20 metrov pod nami. Zastane nam dih, srce divje razbija, zenice so kot kovanec za dva evra. Kakšna impresivna, divja lepota. Počasi se spuščamo po stezi proti njemu. Obrne se in nas, ob mirnem žvečenju listov z bližnjega grma, pogleda. Oči, kot smo jih videli v filmu o King Kongu, so resnične ... Pogled je čist, globok, nežen ... Tudi ko se mu približamo na približno sedem metrov, se ne pusti motiti. Mirno pozira, ko fotografiramo. Niže v globeli vidimo druge člane družine. To je zanje čas kosila. Brez besed fotografiramo, gorile se tu pa tam značilno oglasijo – zdi se, kot da komentirajo svoje obiskovalce. Mirno smukajo sveže zelenje. Pravijo, da odrasle živali na dan pojedo približno 30 kilogramov rastlinja in sadja.

Vodniku signaliziram, da jih nočem več motiti in da se bom vrnil po stezi k našemu rangerju in nahrbtnikom. Na pol poti nazaj me preseneti Julius, mladi samec, glavni nastopač v družini. Na razdalji iztegnjene roke gre mimo mene, da zavoham smrad, ki ga spremlja, in me zajame oblak njegovih mušic. Časa za strah ni, občutke ob bližnjem srečanju pa lahko podoživim še danes. Divja eleganca gibanja, prvinskost trenutka, neskončna moč mišičastega telesa in globina črnih oči. Ta dan so nam dovolili obisk v svojem domu. A tudi mi smo se primerno obnašali. Spoštljivo, tiho smo pokukali v njihov vsakdan in odšli, kot se spodobi, po uri druženja z njimi. Nepozabno.

Damijan Ambrožič
Prirejeno po: http://www.delo.si/druzba/trip/slovenec-na-obisku-pri-gorilah-v-ugandi.htm