Potopis

Če Rusija ne bi bila tako presneto impresivna že zaradi svoje nepredstavljive velikosti, bi vam najtopleje priporočal: nikar te države ne raziskujte z avtomobilom. Tako pa njene lepote in zgodovina prekašajo tudi nenehno tesnobo za volanom na cestah, ki ponekod to niso.

Na pot smo se podali od sibirskega Tjumna do ruske prestolnice. Dobrih 2500 kilometrov predstavlja zelo majhen delček največje države na svetu. Da, vsak poskus, da bi to veličino vsaj približno opisal z besedami, bi bil brezupen. Zgolj tjumenska regija je velika za več kakor 60 Slovenij.

Mesto, ki mu pravijo vrata v Sibirijo, je kmalu postalo središče trgovskih poti med Sibirijo, Kitajsko in osrednjo Rusijo ter razvilo industrijo. Gospodarski razmah je sledil z nemško invazijo, ko je Stalin odločil industrijo z evropskega dela preseliti čez Ural. Podobo današnjega mesta so narekovala odkritja nafte in zemeljskega plina v bližnji in zelo oddaljeni »okolici«, ki sega od meje s Kazahstanom pa vse do Arktičnega oceana. Naravnega bogastva v Tjumnu niso pretopili v drage fasade, čeprav je velik del nabrežine reke Ture ob mestu oblečen v zloščen marmor. Bolj kot v tem smo bogastvo lahko opazovali v mestnih križiščih ter pred bleščečimi bari in nočnimi klubi (ki so precej dražji od slovenskih), kjer so si mnogi dajali duška v večinoma črnih avtomobilih z zelo sumljivo zatemnjenimi stekli.

Iz Tjumna azijsko-evropska meja ni prav daleč. Ker nismo bili prav pozorni, sploh nismo vedeli, kdaj smo zakorakali na Ural. Dimenzija gorovja, ki na dolžini 2500 kilometrov ne preseže 1900 metrov nadmorske višine, naredi prehod proti »civilizaciji« precej spodoben. Tu smo se ustavili Kungurju, saj nas je bilo kar nekaj takih, ki nas je zanimalo rusko podzemlje.