»Ja!« je zakričal Matej. »Naprej!«
Matej je sedel pred računalnikom. Oblečen je bil v kratke športne hlače in majico s podobo očeta Simpsona. Od njega se je divje širil vonj po deodorantu.
»Čao,« je rekla Sinja in obstala sredi sobe.
Postelja je bila na hitro prekrita z odejo. Gube so kazale, da so dela potekala v naglici. Pod strešnim oknom je na tleh ležal kup zmečkane obleke. Sem ter tja se je valjala kakšna šolska knjiga. Na mizi med gorami različnih zadev ni bilo prostora niti za en sam odprt zvezek. Na vrhu vsega je kraljeval krožnik z ostankom čokoladnih kosmičev. Iz zvočnikov je donela ritmična glasba.
»Čao,« je rekel Matej in se obrnil k njej. Z nogo ji je ponudil stol. Z roko je utišal divji rep, se pravi, ameriško preklinjanje Fivecentsov.

Sinja ga je pobožala po laseh.
»Matej,« je vprašala, »zakaj? Kaj je s tabo?«
Na fante se včasih da kričati, pa ne zaleže nič. Včasih bi se jih lahko cvrlo v vrelem olju, pa prav tako ne bi zaleglo nič. Potem pa pride mimo neka punca rjavih las, prav tako rjavih oči, zapakirana v oprijeto majčko in zlizane kavbojke, pa se ti isti fantje lepo razlomijo. Pred Matejem je zdaj sedela ena taka punca rjavih las, rjavih oči, zapakirana v oprijeto majčko in zlizane kavbojke. Globoko je zajel sapo in se razlomil.
Sprva so mu šle besede nekam težko iz rahlo obraščenih ust. Potem pa je lepo pripovedoval, kot bi šlo za zgodbo o kom drugem.
»S fanti smo se pač dobivali. V šoli se nisem pretegnil, saj so v moj klas zbrali skupaj druščino, ki naj bi bili butci in barabe. Malo smo posedali, čvekali, kdaj smo šli v kakšen lokal. Keš je bil vedno problem. Doma so mi vsakič zatežili, kadar sem žical za več.«
Malo je umolknil. Nad očesom se mu je pojavila krvava kapljica. Sinja je segla v žep, izvlekla svoj čipkasti robček in jo obrisala.
»Au,« je vedro rekel Matej.
»Tak pretepač, pa tako občutIjiv,« je vedro rekla Sinja.
Na vratih je potrkalo. Oba sta umolknila. Spet je potrkalo. Matej je vstal in odprl.