Žrebec je vedno bolj divje butal ob vrata, Almira pa je bila tako trda od strahu, da ni mogla ne naprej ne nazaj. V glavi je že videla, kako konj podira ograjo in začne s sprednjimi kopiti tolči po njeni glavi in ramenih. Ne, nima smisla, da gre kamor koli, ker bo itak pritekel za njo in jo ubil! Povsod jo bo našel. Še po stopnicah bo šel za njo, razbil vrata in jo poteptal v njeni lastni postelji!

Ko se je roka rahlo dotaknila njene rame, je začela kričati in sploh ni mogla nehati. Vanjo je zaskrbljeno zrlo dvoje zelenih oči in deklica dolgih črnih las in milega obraza ji je nekaj prigovarjala po italijansko. Almira pa je samo vreščala in buljila vanjo.

»Vse je v redu. Nič ti ne bo storil. Ne more ven iz {boksa;ločen, ograjen prostor},« ji je dejala v angleščini in Almira je končno razumela. Dekle je stopilo k žrebcu in mu začelo tiho prigovarjati ter ga praskati po nosu. Konj se je v hipu umiril.

»Vidiš, samo prestrašil se je. Prestrašil se je tvojega silnega strahu. Misli, da se nekaj groznega dogaja in da bo treba pobegniti. To je vedno konjeva prva reakcija. In če ne more pobegniti, se skuša braniti. To je vse. Si morala biti pa zelo histerična, ker se konji v tem hlevu zlepa ne vznemirijo! Pridi, ti bom nekaj pokazala.«

Prijela je Almiro za roko in jo peljala čez neskončno dolg hlev. Na obeh straneh so bili boksi in v vsakem konj, zato si ni upala pogledati ne levo ne desno. Ko je vendarle malce poškilila, je videla, da se sploh ne zmenijo zanjo. Nekoliko lažje je zadihala. Dekle je medtem ves čas klepetalo o tem, da je že opazilo Almiro v sežanski knjižnici, da pogosto zahaja tja v prostem času, ker najde na internetu ogromno koristnih podatkov o konjih in ... Ustavili sta se pri zadnjem boksu, ki je bil odprt in v katerem je stala privezana bela kobila.