Cvetočega lica, cvetočih še let
zdaj prve korake namenjaš med svet –
nastlali na stezo so pisan ti cvet.
Po poljskih cveticah te žive cvetice
spremljajo kot ženina mlade družice.
In svatov prijateljskih radosten trop
praznuje tvoj prvi v življenje ustop.
In tebe – pač moti te cvetje na poti –
to občno veselje se tudi poloti!
Ne čutiš – naj srca ne vara te čut! –
Da vhod le v življenje je s cvetjem posut?
Ne slutiš, da cvetje, na stezo nastlano,
le trnje zakriva, da zvene ti rano?
Prijatelj, ne bodeš za zlom pač mi vzel
resnobe besede na praznik vesel:
Ni praznik, predragi mi, naše življenje,
življenje naj bode ti delaven dan!