»Moja si,« je kričal kakor obseden, »moja in nikogar drugega!« Okrog sebe je gledal kakor bik na paši. »Pa mi jo vzemi kdo, če si upate!« je še pristavil in meril s pogledom Jurija in tovariše. Tudi mene je meril s tem pogledom, da je – najsi sem bil desetkrat gospodar – zakipela kri v mojem telesu.
Pa Agata ni bila zadovoljna s tako snubitvijo. Upirala se je, in ker je le ni nehal stiskati k sebi, smo videli, da je dvignila svojo roko in da je začela švrkati ž njo po njegovem kosmatem obrazu, da je tleskalo.
»Pusti!« je govorila ostro, »pusti me – kdo te mara grdoba grda!«
Ta udarec je vzel Marksu vso moč, ker izgubi mlad človek vsako ime, če ga je tepla ženska. Spustil je Agato in kakor izgubljena ovca obtičal sredi hiše. Obdajala sta ga smeh in krohot, kar ga je zapeljalo, da je storil nekaj, kar je bilo v takem trenutku najnespametnejše: siknil je grdo besedo, ki je veljala vsem in ki je torej vse razdražila.
Prvi je bil Jurij v njem, potem ga je obsula cela drhal, ki je zavoljo njegove ošabnosti kuhala jezo oni večer. Branil se je, kolikor se je mogel, pa so ga imeli v hipu na tleh; tepli so ga in ga suvali s težko okovanimi čevlji. Ubili bi ga bili, da nisva prihitela z Debeljakom ter razmetala vse, kar jih je viselo na njem, prav tako kakor čebele, če padejo na potnega konja.
Ko se je s težavo vzdigoval, je ječal in stokal. Marksa Wulffinga je
bilo groza pogledati: na glavi lasje šopoma izpuljeni, obleka raztrgana;
ko je počasi