Lastna imena (npr. Piki, Primorec, Ljubljana, Dnevnik) poimenujejo posamezno, zato se zapišejo z veliko začetnico. Kadar poimenujemo osebe ali bitja splošno, je tako poimenovanje občno ime (npr. človek, vaščan, doktor, gospa, kralj, belec, kristjan, musliman, muza) in ga zapišemo z malo začetnico.
Med lastna imena bitij uvrščamo rojstna imena (npr. Janez, Petra) in družinska imena (npr. Novak, Horvat), vzdevke (npr. Petrca, Petruš), imena pripadnikov narodov (npr. Srb, Anglež), prebivalcev posameznih naselij (npr. Ljubljančan, Novogoričan), pokrajin (npr. Dolenjec, Primorec), držav (npr. Slovenec, Nemec), celin (npr. Evropejec, Afričan) in planetov (npr. Marsovec, Zemljan), imena živali (npr. Rex, Piki), domišljijska imena (npr. Sneguljčica, Trnuljčica), imena bogov (npr. Bog, Alah).

Pri večbesednih zgodovinskih in domišljijskih imenih (npr. Sedeči bik, Rdeča kapica) zapisujemo z veliko začetnico samo prvo besedo. Ne velja pa to, če je neprva beseda sama lastno ime ali pridevek, ki kaže na pripadnost, poimenovanje po kraju, hišno ime ipd. (npr. Henrik Osmi, Herman Celjski).
Svojilni pridevniki iz lastnih imen (npr. Petrov, Petrin) se prav tako pišejo z veliko začetnico.
Imena prebivalcev po vrsti naselja (npr. meščan, vaščan) in po pripadnosti rasi (npr. belec, črnec) ter poimenovanja, ki zaznamujejo poklic, izobrazbo ali družbeni položaj (npr. mehanik, profesor, kralj), niso lastna, ampak občna poimenovanja, torej jih pišemo z malo začetnico.