Včasih na cesti nastane gneča. V križišču nastane situacija, ko voznika ne vesta, kdo naj prepelje prvi in kdo naj počaka. Eden od načinov določanja prednosti je semafor. Če ne bi imeli semaforjev, bi bilo še več nesreč v križiščih.
S problemom urejanja prometa so imeli težave že v času konjskih vpreg. Na najbolj obremenjenih križiščih velikih mest so morali policisti od jutra do večera usmerjati kočije, jezdece in pešce. Da bi razbremenili policiste, so leta 1868, še pred izumom avtomobila, na nekem londonskem križišču postavili prvi semafor. Sestavljen je bil iz plinske luči ter zelene in rdeče leče. Upravljali so ga s pomočjo vzvoda, s katerim so zavrteli celoten semafor, tako da sta se prometna tokova izmenično sproščala. Rdeča luč je pomenila »stop«, zelena pa »pazljivo«. Na žalost pa je 2. januarja 1869 ta »prasemafor« razneslo, pri čemer je bil ranjen policist, ki ga je takrat upravljal.
Semafor za pešce ima samo dve barvi, rdečo in zeleno. Včasih je na zelenem ozadju podoba človeka, ki hodi, na rdečem pa človeka, ki stoji.
Včasih policisti prevzamejo vlogo semaforja.
Ko ima rešilec vklopljene modre luči in zvočne signale, se mu nekam hudo mudi. Navadno gre pomagat ljudem v prometni ali drugi nesreči. Na "nujni vožnji" vozniku rešilca ni treba upoštevati oznak na semaforju in vozišču. Pravimo, da ima vozilo prednost.
Vozila s prednostjo so še gasilci, policija, intervencijska vozila, vojaška policija in carinska služba.