Dihanje kopenskih živali

Na kopnem je v primerjavi z vodo več kisika, a na kopnem predstavlja največjo nevarnost za dihala izsušitev dihal in s tem onemogočeno izmenjevanje plinov. Zato ima večina živali dihala v notranjosti organizma, kjer so na varnem pred izsušitvijo. 

Skozi kožo izmenjujejo pline le majhne živali, ki živijo v okoljih, kjer je dovolj vlage (npr. deževniki v vlažnih tleh). Običajno se te živali gibljejo zelo počasi in porabijo le malo kisika v primerjavi s tistimi, ki se veliko ali hitro gibljejo.

Večina kopenskih živali ima razvite različne vrste dihal. Najštevilčnejše živali na svetu – členonožci (pajkovci, stonoge in žuželke) imajo vzdušnice. To je sistem cevk, ki se odpirajo na posameznih členih zadka. V notranjosti telesa so vse bolj razvejane in vse tanjše, tako da pride kisik do vseh celic. Z dihalnimi gibi žival aktivno potiska zrak po vzdušnicah.

Vzdušnice pri hrošču

Nekatere kopenske živali, kot so vretenčarji, pa imajo razvita pljuča. Najpreprostejša pljuča, kot jih imajo npr.  žabe, so kot par vreč s tanko, vlažno površino, skozi katero poteka izmenjava plinov. Pri plazilcih in sesalcih so pljuča veliko bolj razvejana in se zaključujejo z majhnimi pljučnimi mehurčki.