Timpanon je trikoten zaključek pod streho na ožjem delu antične stavbe.
Tako imenujemo tudi zaključek med preklado in lokom nad portalom. Iz različnih zgodovinskih obdobij jih poznamo v različnih oblikah, običajno so bili trikotni, v obdobju romanike so bili polkrožni, v času gotike pa je bil ta zaključek bolj koničast in višji.
Grške, rimske in krščanske stavbe imajo v timpanonih verske prizore. Običajno gre za skulpture in drugo okrasje. Oblika timpanona narekuje položaj kiparskega okrasja v njem.
|
Alojz Gangl, Timpanon, trikotni zaključek Ljubljanske opere, 1890 |
Kapitel je zaključni del stebra, ki je običajno tu širši in prav posebno okrašen. Egipčani so zaključke oblikovali v obliki lotosovega cveta ali papirusa. Iz antičnih časov poznamo tri vrste stebrov, ki imajo vsak drugačen zaključek. Jonski steber ima dve simetrični voluti na vogalih, korintski ima zaključke v obliki akantovih listov, dorski pa ima preprost zaključek v obliki kvadratne plošče ali zaokrožene plošče.
Poznamo še kombinacije jonskega in korintskega sloga. Pozneje se oblike kapitelov obogatijo s kiparskimi motivi. Najdemo rastlinske, živalske in figuralne upodobitve, določena obdobja pa posežejo po oblikah stebrov iz antike.
Kiparsko okrasje bogati in plemeniti različne arhitekturne dele. Lahko je zastopano na posameznem arhitekturnem elementu, lahko pa krasi celotno fasado, pročelje zgradbe.
Tako kot vsa druga področja likovne umetnosti se skozi stoletja spreminja tudi arhitekturno kiparstvo. Spreminja se količina arhitekturnega okrasja, spreminjajo se motivi, oblike, slog ...