Cerkev je nastala v obdobju srednjega veka in je zidana na kamnitih tleh iz kamna, kot je značilno za primorsko pokrajino. Je ena najmanjših cerkva, saj meri le dobrih šest metrov v širino in slabih 12 metrov v dolžino. Prekrita je s skrlami, to so debele lomljene kamnite ploščice, značilne za to območje.

V notranjosti je zelo temačno, saj so okna majhna.

Okoli cerkve je kamnito obzidje iz 16. stoletja, ki je varovalo pred turškimi vpadi.

V notranjosti je cerkev v celoti poslikana s freskami. Mednarodno znana je ravno zaradi posebne freske, imenovane Mrtvaški ples, avtorja Janeza iz Kastva. Freska je dolga sedem metrov in je bila dokončana leta 1490. Zelo jasno kaže, da smrt ne izbira in čaka vsakega človeka, ne glede na stan, bogastvo, dosežke.

Poslikava cerkve je razdeljena na tri dele: na zemeljski del, na nebo in zgoraj na nebesa.

Maks Fabiani (1865-1962) je eden najpomembnejših slovenskih arhitektov, ki je pustil velik arhitekturni pečat mestu Ljubljana po potresu leta 1895 in vse do 1. svetovne vojne. V času monarhije je dosegel najvišja družbena priznanja, sodeloval z Ottom Wagnerjem, bil profesor na Dunaju ... Podpiral je mnoge umetnike, arhitekte, na primer Jožeta Plečnika, ki je uresničil tudi Fabianijeve urbanistične ideje. Njegove zamisli prepletajo kulture treh dežel, avstrijske, italijanske in slovenske, kjer srečujemo njegova najznamenitejša dela (Dunaj, Gorica, Trst, Ljubljana). Ni bil podvržen modnim smernicam, temveč lastnim zamislim.
Krisperjeva hiša je ena redkih, kjer je uporabil aktualen secesijski slog. Upošteval je naročnikove želje in izdelal to vogalno stavbo, poudarjeno s stolpičem, ki ga zaokroža okrašena zvonasta kupola. Plašč fasade je po masivnejšem spodnjem delu izdelal bolj lahkotno s secesijskim okrasjem. Zaokrožene, igrive rastlinske oblike dopolnjujejo keramični vstavki različnih nežnih barv.

Naročnik hiše, Valentin Krisper, je bil pravnik, mestni svetnik, lastnik papirnice, ki se je zavzemal za razvoj turizma, spisal številne turistične vodnike in skupaj s Francetom Steletom izdal vodnik po Ljubljani v petih jezikih (1926). Zavzemal se je za uporabo slovenščine na sodišču, kjer so uporabljali nemščino. S svojo zavzetostjo za slovenski jezik in finančno pomočjo je dosegel, da so po padcu monarhije leta 1926 zamenjali cesarjev spomenik pred sodno palačo za spomenik slavistu Francetu Miklošiču.