Po {marčni revoluciji leta 1848;V tem obdobju se je marsikje po Evropi v ljudeh prebudila narodna zavest (»pomlad narodov«).}, ki sicer pri nas ni bila uspešna, sta se v Slovencih začeli prebujati narodna zavest in ljubezen do domovine. Začelo se je slovensko narodno gibanje, ki si je prizadevalo, da se med Slovenci prebudi čut narodne pripadnosti. Pri uresničevanju teh ciljev je glasba odigrala izjemno pomembno vlogo.
Filharmonična družba in {Stanovsko gledališče;Stanovsko gledališče je s svojim delovanjem začelo v drugi polovici osemnajstega stoletja.} sta bili osrednji kulturni ustanovi. Njuni člani so bili tako nemške kot tudi slovenske narodnosti. Večina instrumentalistov je sodelovala v obeh hkrati, ustanovi pa sta skrbeli tudi za glasbeni podmladek, saj sta imeli glasbeno šolo.
Stanovsko gledališče je uprizarjalo tudi opere in po svojih sporedih niso zaostajali za drugimi evropskimi gledališči.
Na sporedih Filharmonične družbe in Stanovskega gledališča pa so se začele pojavljati tudi slovenske pesmi. To, da so se slovenska dela začela izvajati na domačih odrih, je bila za {slovenske skladatelje;V štiridesetih letih 19. stoletja je bilo vse več skladateljev slovenskega rodu (prej so večinoma odhajali v tujino).} velika spodbuda.
Pomembna za razvoj glasbene romantike na Slovenskem pa je bila tudi Glasbena matica, ki so jo ustanovili leta 1872 v Ljubljani.
Začela je zbirati slovenske ljudske pesmi, redno pa so izdajali skladbe slovenskih skladateljev, kar je povzročilo, da so ti ustvarjali čedalje več slovenske glasbe.
Vse skupaj je vplivalo na ustanavljanje raznih pevskih zasedb in pevskih zborov, ki so objavljene skladbe potem izvajali.
Zgradba Slovenske filharmonije v Ljubljani danes.