Slovenska glasbena romantika se je začela razvijati šele v drugi polovici 19. stoletja. V prvi polovici tega stoletja je še vedno imela glavno vlogo ljubljanska Filharmonična družba, ki je organizirala koncerte in izvajala glasbeno izobraževanje za svoje glasbenike. V njej so sprva sodelovali slovenski in nemški glasbeniki in ljubitelji glasbe, njeno uspešnost pa potrjujejo tudi njeni častni člani.
Stavba, v kateri je od leta 1801 delovala ljubljanska Filharmonična družba, je danes Slovenska filharmonija.
Da bi Filharmonična družba dobro delovala, so upoštevali pravila, ki so bila zapisana v pravilniku, imenovanem statut. Preberi odlomek iz statuta, ki določa pravila za orkestrske instrumentaliste. Če sodeluješ pri mladinskem pevskem zboru, so ti takšna pravila zagotovo znana.
Vse težje skladbe so potrebovale izobražene glasbenike, in ker je ljubljanska Filharmonična družba postajala pretežno nemška, so leta 1872 ustanovili Glasbeno matico. Njen cilj je bil ohranjanje slovenske ljudske dediščine, imela pa je tudi svojo glasbeno šolo. Podpirala je ustvarjalnost, saj je izdajala dela slovenskih skladateljev.
Odrsko ustvarjanje je spodbudilo nastanek Dramatičnega društva, ki si je prizadevalo za poklicno slovensko gledališče, ob koncu stoletja pa Slovensko deželno gledališče, kjer so uprizarjali drame in opere.
Poslopje na sliki, zgrajeno kot deželno gledališče, je danes ljubljanska operna hiša. Razglednica je iz 1. polovice 20. stoletja.