Tudi pri drugem poskusu, ki ga vidimo na filmu spodaj, opazimo, da na vodnik v magnetnem polju deluje sila, ko skozi vodnik teče električni tok. Namesto gugalnice v tem primeru vodnik visi med navpičnima nosilcema. Vodnik je postavljen pravokotno na smer magnetnega polja med poloma podkvastega magneta. V odvisnosti od smeri toka v vodniku enkrat deluje na vodnik magnetna sila v smeri navzdol, drugič pa navzgor.

Pri obeh poskusih je električni tok tekel pravokotno na smer magnetnega polja. Takrat je magnetna sila največja. Izračunamo jo kot produkt dolžine vodnika v magnetnem polju, električnega toka in gostote magnetnega polja.

Gostota magnetnega polja

Gostota magnetnega polja je fizikalna količina, ki pove kako, močno je magnetno polje. Po navadi jo označimo s črko $B$. Njena enota je sestavljena iz enot za silo ($\rm{N}$), tok ($\rm{A}$) in dolžino ($\rm{m}$). Enoto za gostoto magnetnega polja $B$ imenujemo tesla in na kratko označimo s $\rm{T}$.

Magnetno polje z gostoto $1\,\rm{T}$ je močno magnetno polje. Takšno je lahko le zelo blizu močnih trajnih magnetov ali v tuljavah, ki jih uporabljajo za slikanje z magnetno resonanco. Zemeljsko magnetno polje je več kakor $10\,000$-krat manjše od $1\,\rm{T}$.

Največja magnetna polja znašajo blizu $100\,\rm{T}$ in jih uporabljajo v raziskovalne namene. Nastanejo v tuljavah, ki so navite iz debelih bakrenih žic, da se ne bi stalile, ko skozi žice teče ogromen električni tok. Kljub debelim žicam smejo električni tok skozi tuljavo spustiti le za kratek čas. Zato lahko magnetna polja okoli $100\,\rm{T}$ ustvarijo le v kratkih pulzih, ki trajajo le nekaj milisekund.

Leta 2012 so raziskovalci iz laboratorija LANL (Los Alamos National Laboratory) v Združenih državah Amerike prvič uspeli ustvariti magnetno polje večje od $100\,\rm{T}$. Na sliki je tuljava, v kateri so uspeli narediti takšno magnetno polje.

<NAZAJ

>NAPREJ214/235